Nasprotno, srčkano mestece in njegovi ljudje me vsakič znova navdušite, med vami imam za lepo gnečo prijateljev: od kulturnikov do politikov, od gospodarstvenikov do tistih, ki delate za njihov profit. Vsi fajni in gostoljubni. Prišlek sem na Ptuju vedno tudi priča očarljivemu stičišču časov, v loku od tistih posod iz neolitika do tanove vesoljski brvi.
A ljubkosti in zgodovini navkljub ima Ptuj svoje izzive. No, izzive ima vsako slovensko zakotje. Spet, prišparajte gnev, tudi sam prihajam iz zakotja, nisem prestolničar in govorim iz razumevanja. Razumem, da v zakotjih stvari tečejo po svoje, po »naših« pravilih. Tole ni zapis o Ptuju, to je zapis o pravilih zakotij.
Jen Pop je izvrstna punk glasbenica, ki jo poznavalci pop punk podzvrsti poznajo kot glas kalifornijskih The bomb pops. Z bendom je že nekajkrat gostovala v naših koncih, pred dnevi pa je pri nas prvič nastopila sama, kot kantavtorica. V ptujski Stari steklarski je pripravila simpl glasbeni šov, slečen vsega nepotrebnega pompa, kot bi nas vabila, da z njo sedemo ob taborni ogenj.
Ko sva z domačim najstniškim pokolenjem pred koncertom gazila skozi ptujski večerni mir proti prizorišču, sva vedela, da naju čaka butična glasbena izkušnja. Te so seveda najlepše, saj nastopajočega spoznaš v jedro ustvarjalne biti, od blizu. »Tam bo nekaj fanov, lokalni panksi, kakšen čezmejni navdušenec in midva,« sva rekla in se veselila povezane glasbene skupnosti.
A pozabila sva na koncertno pravilo malih mest: vedno se pojavi kakšen šerif. Mala dvorana je res gostila pričakovan nabor obiskovalcev, a si jo je brž prilastil en lokalni šerif. Ljudski človek, tisti revček, ki ranjeno samopodobo hrani s skoki v dretje in podobnimi »show-off« akrobacijami. Adijo, sladka koncertna izkušnja.
Model je skakal v program, nastopajočo med komadi šarmiral z naročanjem takratkih, ona vljudno sprejemala, ogovarjal je vse v radiju petih metrov, dokler ni pred zadnjim komadom, skoraj v zadregi, glasbenica prosila, če lahko tej pesmi morda prisluhnemo v tišini. Ni šlo. S ponosom ji je kazal, kako se to dela pri nas! Jebeš svetovljanska mesta, stičišča svetov in kultur, muzik in okusov. Kaj ti bo to, če si lahko en Ptuj. Zagrabilo me je, da bi se ji opravičil in poudaril, da vsi zakotneži vendarle nismo takšni in da smo nekateri tam zaradi njene muzike. A zagrabil bi predvsem njega. Še miroljub v meni bi mu serviral eno knapovsko, če se pod zguljeno usnjeno jakno, plešasto betico, dolgo brado in prešvicanim t-shirtom ne bi gnetlo mase za dva mene. Model se je pač smelo namenil soustvarjati repertoar svetovno priznane glasbenice. Želel sem Jen Pop, dobil sem šum modela s Ptuja.
Koncert je mimo, izvedba je bila vendarle dobra in ponosen foter sem preživel glasbeni izlet z domačo najstnico.
Šum modela s Ptuja preživim. V spomin se mi bo pač zapisal kot moteč debil s koncerta. Problem, ki ostaja, je v šumu motečih modelov povsod drugod. V gospodarstvu šumijo mlajši šeški, v politiki jelinčiči, v novinarstvu nove.Vedno po »njihovih« pravilih. Vedno tako, da ostali ne moremo normalno skozi dan in večer. Vedno je nekdo ponosen model s Ptuja.
