Akordeonist Marko Hatlak se na svoji pestri umetniški poti že vrsto let posveča prenosu mojstrovin Johanna Sebastiana Bacha v zvočni svet harmonike. Za Zimski festival je skupaj z vsestranskima Bernardo in Marcosom Finkom, ki slovenski glasbeni prostor že vrsto let bogatita s premišljenimi izvedbami tako baročne kot romantične glasbe, ter štirimi vrhunskimi instrumentalisti pripravil edinstven večer, posvečen priredbam Bachovih vokalnih del. Zgodil se bo 26. februarja v Slovenski filharmoniji. Da bo doživetje Bachovih pretanjenih večglasij resnično popolno, se bo izvajalcem pridružil tudi tridesetčlanski zbor Glasbene matice Ljubljana.
Kaj vas tako navdušuje pri glasbi Johanna Sebastiana Bacha?
Zame je to je najlepša glasba na svetu, meni je kot zdravilo. Bachova glasba je namreč za moj okus najbolj harmonična in najbolj uravnotežena. Koncert bo obeležil tudi 340 let od njegovega rojstva. Težko si zamišljam, da se je pred toliko leti pisala takšna glasba, brez interneta, brez takšnih knjižnic, brez možnosti potovanj, da bi lahko slišali umetnike tako kot danes. Bach je bil genij. S koncertom se bom poklonil temu velikemu nemškemu avtorju, čigar dela sem študiral v Nemčiji. Kljub vsem ostalim žanrom, ki jih izvajam in ki jih imam tudi zelo rad, se vedno vračam k njemu, saj se mi zdi, da me očisti in da lažje igram vse ostale stvari.
Na koncertu boste med drugim nastopili z mezzosopranistko in basbaritonistom, Bernardo in Marcosom Finkom, sopranistko Niko Gorič, flavtistko Evo-Nino Kozmus, pianistko Aleksandro Pavlovič, violinistko Jeleno Pejić, tenoristom Domnom Vurnikom ter kontrabasistom Stevanom Jovanovićem. Po kakšnih kriterijih ste jih izbrali?
Gre za nabor zelo usposobljenih, a hkrati čudovitih oseb. Slednje mi je zelo pomembno – da se dela z nasmehom, ne pa s pritiskom in stresom, tega je že tako preveč.
Kakšna zvrst glasbe se predvaja pri vas doma?
Pri nas poslušamo zelo širok nabor glasbe: veliko klasike in jazza, tudi rock nam ne uide, saj sem bil v mladosti rocker in mi včasih, ko sem utrujen, prija, da se s hčerkama doma sprostimo ob plesanju na to glasbo. Poslušamo tudi veliko glasb sveta, najraje indijsko in afriško. Hčerkama želim predstaviti glasbo kot eno, brez ločnic. Klasika, jazz in sodobna glasba so povezane med sabo. To so vse enaki zvoki, enake frekvence, a sestavljene na drugačen način. Bolj bi rekel, da iščem primerno glasbo za primeren trenutek: zjutraj ko se zbudimo, bomo poslušali nekaj bolj mirnega in pomirjujočega, ko imamo praznovanje, pa damo Straussa, Bernsteina, Michaela Jacksona, Stevieja Wonderja, Whitney Houston … Mlajša hčerka zelo rada poje. Oznako resna glasba smo pripeli odrasli. Otroci tega ne vidijo tako, otroci poslušajo glasbo tistega trenutka. Mislim, da je treba to otrokom tudi tako predstaviti, da sprejmejo to glasbo. Čim rečeš resna glasba, že zategnejo.
Se hčerki že učita kakšen instrument?
Da, starejša se uči klavir in poje v Glasbeni matici. Igra tudi harfo in bobne, zadnjič je prijela še harmoniko. Mlajša hči pa se uči harmoniko. Ona pravi, da bo harmonikašica, starejša pa, da bo pevka in pianistka. Glasbo jima poskušam približati skozi igro, saj je bila meni, ko sem bil mlad, predstavljena preveč resno in sem potreboval leta, da sem dojel, da gre za moje veselje, ne pa za pritisk, ko greš nastopat, da moraš ne vem kaj zdaj komu dokazati – moraš se samemu sebi dokazati. Moraš iskati, kaj ti pomeni, in potem stati za tem, ne da potem, ko ti nekaj ne uspe, to takoj pustiš. Če hočeš priti na Triglav, se moraš »pomatrati«. Za vse velike stvari na svetu se je treba potruditi in potem je tista nagrada, ki pride na koncu, nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.
Za vas je nekaj najlepšega tudi vožnja z motorjem. Verjetno že komaj čakate, da bo malo topleje, da boste spet sedli nanj …
Res je, komaj čakam, da bo spet toplo. Zame mora biti zunaj najmanj 15 stopinj Celzija, da grem na motor, tako zaradi zdravja kot zaradi stanja cest. Motor mi daje neki primarni občutek. Včasih so jahali konje, jaz pa jaham sodobnega konja, ki mi zelo ustreza, saj ni treba tako zelo skrbeti zanj. Zavedam se, da je to zelo nevarno, ampak je pa tudi toliko lepih plati, da rajši malo bolj pazim in upam, da se nič ne bo zgodilo. Ni lepšega, kakor iti iz Ljubljane v Trst čez hribe in potem na obalo, se kopat in kakšno knjigo prebrat. Včasih grem do kakšnega jezera s knjigo. To je čista sprostitev. Zelo sem vesel, da me moja ženica nikoli ne odvrača od tega. Seveda si želi, da bi bilo vse v redu, a niti enkrat mi ni rekla, naj pospravim motor, saj imam družino, ampak to sprejema. Včasih sem bil dosti bolj ekstremen, zdaj pa sem se zelo umiril. Otroci so me naredili boljšega človeka.
