Gospa, ki je umrla prejšnji četrtek v starosti 79 let, velja za angleško Joan Baez, njena glasbena pot pa se je začela čisto po naključju v šestdesetih, ko se je udeležila zabave Rolling Stones. Ob glasbi je zaigrala tudi v več filmih in bila nekaj let tudi spremljevalka Micka Jaggerja. V sedemdesetih je popolnoma zabredla v mamila in živela celo na ulici. Po izgubljenem desetletju se je vrnila prenovljena, z temnejšim glasom in postala še uspešnejša, a nikoli brez senc in tančic škandalov.
Angleško dekle iz Avstrije
Marianne Evelyn Gabriel Faithfull se je rodila 29. decembra 1946 v Hampsteadu v Londonu. Njen oče, major Robert Faithfull, je bil obveščevalec in profesor italijanske literature na kolidžu Bedford, mama Eva pa hčerka Arturja Wolfganga, avstroogrskega viteza poljskega rodu. Mama je rojena v Budimpešti 1918, njena družina je živela na Dunaju in so nasprotovali nacizmu in bili trn v peti Gestapu. Po koncu vojne je na Dunaju Eva spoznala britanskega obveščevalca Roberta Faithfulla, se z njim 1946 poročila in preselila v Anglijo, ker se je rodila tudi Marianne.
Ko je bila stara le šest let, sta se starša razšla, potem pa se je z mamo preselila v Reading. Osnovno šolo je obiskovala v Brixtonu v Londonu, z mamo pa sta živeli na robu revščine. V času šolanja je sodelovala tudi v dramskih skupinah.
Preboj po naključju
Ves čas je Marianne tudi pela in igrala in pri 18 letih je začela nastopati s folk glasbo po londonskih kavarnah in se tam seznanila tudi z ostalimi novodobnimi umetniki. V začetku 1964 se je udeležila predstavitvenega dogodka Rolling Stones skupaj z umetnikom in njenim takratnim fantom, Johnom Dunbarjem, kjer je tudi zapela. Njen nastop je opazil Andrew Loog Oldham, menedžer Stonesov. Mick Jagger, Keith Richards in Oldham so zanjo napisali pesem As Tears Go By, ki je postala njen prvi singl in takoj velika uspešnica (Rolling Stones so pesem sami posneli leto pozneje in je tudi postala hit). Sledila je serija uspešnic, med njimi This Little Bird, Summer Nights in Come and Stay with Me.
Pomladi 1965 se je poročila z Dunbarjem, novembra se jima je rodil sin Nicholas. 1966 je vzela Nichoalasa in se preselila k Brianu Jonesu, ustanovnemu člani Rolling Stones in Aniti Pallenberg v London. Tam je začela kaditi marihuano, s Pallenbergovo, igralko, pa sta postali veliki prijateljici. Leto zatem je tudi uradno zapustila moža in zaživela z Mickom Jaggerjem, s katerim sta bila stalni del londonske hedonistične scene in uživanja vsega, kar je bilo na voljo za različne omame.V tem obdobju je večkrat pristala na naslovnicah otoških tabloidov, zamudila je tri ponudbe za filme in zdaj odvisnica od kokaina, 1968 rodila mrtvo Jaggerjevo hčerko, ki ji je dala ime Corrina. Prav tako ni bila izbirčna, imela je razmerja tako z moškimi kot ženskami.
Na začetku kariere je zaigrala tudi v nekaj filmih, ki so pripomogli k njeni popularnosti, med njima je bil Nikoli ne bom pozabil njegovega imena (1967) z Oliverjem Reedom in Oesonom Wellsom, Dekle na motociklu (1968) z Alainom Delonom in Hamlet (1969) z Anthonyjem Hopkinsom.
Brez ovir
Njena zveza z Jaggerjem se je prezrcalila tudi na nekaj najbolj znanih pesmi Rolling Stonesov. Sympathy for the Devil iz 1968 je navdihnila knjiga Mojster in Margareta, ki jo je prav ona dala Jaggerju. Pesem You Can't Always Get What You Want je v večji meri njeno delo, prav tako je imela prste v mes pri Wild Horses in I Got the Blues iz albuma Sticky Fingers (1971), je tudi soavtorica pesmi Sister Morphine. Za slednjo je s tožbo dosegla, da so ji priznali del, saj sta takrat Jagger in Richards vpisala le sebe, da denar ni prišel do nje, ker je bila odvisna od heroina in je živela na ulici.
Svojo zvezo s frontmanom Rolling Stones je zaključila maja 1970, ko se je začela videvati z irskim plemičem Paddyjem Rossmoreom, fotografom in piscem. Istega leta je izgubila tudi skrbništvo nad sinom, zaradi česar je skušala storiti samomor.
Na dnu in nazaj
Njeno življenje se je do srede sedemdesetih povsem sesulo, kariera pa povsem ustavila. Le tu in tam se je pojavila z mikrofonom. Dve leti je, odvisna od heroina, živela na ulicah Soha, zbolela je tudi za anoreksijo. Prijatelji so ji skušali pomagati na vse načine, vpisali so jo na odvajanje, a je odšla samovoljno. 1971 jo je na ulici našel producent Mike Leander in ji želel pomagati tako, da je z njo posnel del albuma Rich Kid Blues. Zaman, nedokončan je izšel šele 1985. Potem se je nekako postavila na noge in 1975 izdala album Dreamin' My Dreams v country slogu, ponovno izdan 1978 kot Faithless z nekaj dodatnimi pesmimi, ki je prišel na prvo mesto albumov na Irskem. Živela je v Chelseau v stanovanju brez tople vode in elektrike s takratnim fantom Benom Brierlyjem iz skupine Vibrators.1979 so jo na Norveškem aretirali zaradi posedovanja marihuane, a ta dogodek je nepomemben v primerjavi z vrnitvijo »med žive« z albumom Broken English (1981), ki je postal njen najboljši album, za pesem pa je bila nominirana tudi za Grammyja. Pod vplivom panka in njene poroke z Brierlyjem je bil mešanica različnih pank slogov z zelo kompleksnimi rifi in stavki. Album je razkril še nekaj – leta alkohola in drog so ji povsem spremenila glas – zdaj je bil globok, nizek in raskav, s katerim je še bolj poudarila surova čustva pesmi na tem albumu. 1980 je katastrofalno nastopila v oddaji Saturday Night Live, skoraj brez glasu je potem krivdo valila na preveč vaj pred nastopom, čeprav so bile v igri tudi droge. Singl s tega albuma, Ballad of Lucy Jordan, je postal eden njenih najbolj uspešnih, uporabljen v številnih filmih.
V ZDA
Po izidu albuma Dangerous Acquantainces 1981 se je nastanila v New Yorku, odpela je tudi Misplaced Love producenta Ruperta Heina. Kljub povratku se je še naprej borila z odvisnostjo. Nekoč se je spotaknila na stopnicah in si zlomila čeljust. Rich Kid Blues (1985) je končno ugledal luč sveta in je bil zbirka zgodnjih pesmi z novimi v pop in rock'n'roll slogu. Sredi 1985 se je znašla na rahabilitaciji na kliniki fundacije Hazelden v Minnesoti in potem nadaljevala zdravljenje v Belmontu v Massachusettsu. Tam je živela v hotelu blizu Cambridga in se, čeprav še poročena z Brierlyjem, zapletla z Howardom Toseom, odvisnežem in psihiatričnem bolniku, ki je potem skočil iz njunega stanovanja v 14. nadstropju in storil samomor. Posvetila mu je album Strange Weather in potem še pesem Flaming September 1995 na albumu A Secret Life.
Drugi slogi in druga Marianne
Album Strange Weather (1987) je pomenil odhod v vode jazza in bluesa in je njen najbolj uspešni album desetletja. Zdaj prenovljena je posnela tudi novo različico As Tears Go By, z bolj temnim glasom, bolj čustveno balado. »Otročje sem mislila, da so s to mojo pesmijo v mladosti nastali vsi moji problemi, da je kriva ta pesem,« je povedala za Time. »A z leti je prišla tudi modrost in zavedanje, da se moram pomiriti s svojo preteklostjo.« V reviji Vogue je omenila, da so prava leta za to pesem štirideseta in ne pri sedemnajstih. Album je zares globok in dozorel, na njem so znane priredbe Boba Dylana kot je I'll Keep it with Mine, naslovno pesem albuma pa je napisal Tom Waits. Leta 1988 se je poročila z italijanskim igralcem in piscem Girogiom Della Terzo, ločila sta se 1991.
Vedno znova nazaj
Ko je Roger Waters julija 1990 v Berlinu postavil rock opero The Wall, je Marianne nastopila v vlogi Pinkove zaščitniške mame. Njena kariera se je še tretjič postavila na noge v začetku devetdesetih z albumom Blazing Away, priredbami njenih pesmi skozi vso kariero. Album so posneli v katedrali Sv. Ane v Brooklynu in ima tudi avtobiografsko noto. Kritiki so bili navdušeni. »Njen hreščavi alt je kot počena rašpla, glas ženske, ki je šla na ekskurzijo v pekel in nazaj,« je zapisala Alanna Nash iz Stereo Rewiev, Fred Goodman iz Rolling Stone pa »Blazing Away je čudovita retrospektiva – dokaz, da še vedno lahko pričakujemo velike reči od sive, utrujene kontese.«
Leta 1994 je v času izida njene avtobiografije izšla še njena zbirka največjih uspešnic, obe deli pa sta imeli enako naslovnico. Na njem je tudi Ghost Dance, pesem, ki jo je napisala Patti Smith, zapela pa je je skupaj z Charliejem Wattsom in Ronom Woodom, Keith Richards pa je bil koproducent. V teh letih je veliko sodelovala tudi z drugimi glasbeniki in posnela nekaj duetov, slišimo pa jo tudi v Memory Remains na albumu Metallice Reloaded iz 1997, prav tako je nastopila tudi v videu. V Dublinu je nastopila v Operi za tri penije, njena interpretacija glasbe pa je prinesla novi album Twentieth Century Blues, ki se je osredotočala na glasbo Kurta Weilla in Bertolta Brectha pa tudi Noela Cowarda. 1998 je z dunajskimi simfoniki nastal album Seven Deadly Sins. Glasba Marianne Faithfull je bila zdaj vrhunsko umetniška, kabaretska in slogovno zelo retro. Od petdesetletne gospe, ki je zabredla še skoraj kot otrok, je prišlo samo najboljše. 1999 je izšel tudi DVD Dreaming My Dreams, ki je vseboval material o njenem otroštvu in starših ter s posnetki od 1964 naprej. Roger Waters (Pink Floyd) je že 1968 napisal Incarceration of a Flower Child, ki je skupina nikoli ni posnela. Jo je pa zato Marianne, leta 1999.
Bolj stara, bolj pri močeh
Faithfullova je konec devetdesetih in v prvem desetletju novega stoletja izdala več pozitivno ocenjenih albumov, Vagabond Ways (1999), Kissin Time (2002) in Before the Poison. V letih po vrnitvi je spetzačela delati tudi kot igralka in Evropska filmska akademija jo je 2007 nominirala za nagrado za najboljši igralko kot Maggie v filmu Irina Palm. Je pa Marianne odkrito razmišljala o glasbeni upkojitvi. Upala je, da bo denar od turneje Songs of the Innocence and Experience dovolj, da bo lahko dočakala mirno starost. »Nisem pripravljena biti 70 in absolutno brez denarja. Lani sem spoznala, da nimam rezerve in da jo bom morala ustvariti. Zato moram spremeniti svoj odnos do dela, kar pomeni, da moram 10 % vsega, kar ustvarim, dati na stran za stare leta. O tem bi morala razmišljati že dolgo nazaj, a nisem.«
Je pa še vedno živela v enem od stanovanj na najdražji aveniji v Parizu in imela še posest na Irskem. Marca 2009 je prejela Umetniško nagrado za življenjske dosežke v sklopu Women's World Awards. »Njen prispevek umetnosti je 18 albumov v 45-letni karieri in številni nastopi na televiziji in odrih,« so zapisali v obrazložitvi, nagrado pa so ji podelili na Dunaju na ceremoniji ob Dnevu žena.
Zakaj bi obstala
Marca 2011 je prejela eno najvišjih francoskih kulturnih nagrad Red umetnosti in literature, 2011 je izšel tudi njen album Horses and High Heels, 2014 Give My Love to London, 2018 Negative Capability in 2021 njen zadnji, She Walks in Beatuy. V zadnjih letih so njeno delo vedno bolj pogosto prekinjale zdravstvene težave. Tako je konec 2004 morala prekiniti turnejo Before the Poison, potem ko se je zaradi izčrpanosti zgrudila na odru v Milanu. 2006 so ji odkrili raka na dojki in ji ga pravočasno odstranili. Imela je tudi hepatitis C, 2016 so ji odkrili še bolezen pljuč kot posledico kajenja, čeprav je morala vsakodnevno jemati zdravila, je prenehala kaditi šele 2019. Obšel je ni niti kovid – aprila 2020 je pristala v bolnišnici s pljučnico, a je po treh tednih ozdravela. Umrla je 30 januarja letos v Londonu, stara je bila 78 let.
