Feri Lainšček: Pisateljevanje zame ni zgolj fraza, to je način življenja

V svetu literature, kjer besede plešejo in zgodbe oživijo, se Feri Lainšček, eden najbolj prepoznavnih slovenskih pisateljev, vrača v svoje otroške dni.

S svojim romanom Kurja fizika je zaključil večletno trilogijo Kurji pastir, ki ni le literarni projekt, temveč tudi globoko osebno potovanje. V pogovoru smo se potopili v njegov svet, kjer se prepletajo spomini, glasba in film, ter odkrili, kako se spopada z izzivi ustvarjanja in kako njegovo delo odraža njegovo življenje.

Z romanom Kurja fizika, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina, ste zaključili večletno trilogijo z naslovom Kurji pastir, v kateri upodabljate svoja otroška leta. Ste s tem morda naredili neke vrste rezime svojega življenja?

Med tem pisateljskim maratonom, ki je trajal skoraj šest let, sem se vračal v zgodnje otroštvo. Iskal sem tudi tisti zastrti čas, ki se ga ne spomnimo, zato pravijo, da nam v življenju manjka. Jaz zdaj vem o tem veliko več in ravno to se mi zdi najbolj dragoceno. Poznam zgodbe in arhetipe, ki so me oblikovali, in bolje razumem vzorce, po katerih živim. Tudi če te tri knjige ne bi dosegle toliko bralcev, bi mi bile enako ljube. Prinesle so mi mnoge odgovore in me po svoje spravile s preteklostjo. Ko sem postavil zadnjo piko, nisem bil zadovoljen le zato, ker sem končno prispel na cilj, temveč sem to doživljal tudi kot nekakšno pomiritev. Ne vem, ali je to rezime, je pa vsekakor blagodejno.

Lahko tudi Kurjega pastirja pričakujemo na filmskem platnu ali televiziji?

Mislim, da ta trilogija ne prinaša zgodb, ki bi bile lahko tudi filmsko zanimive. S filmom imam sicer kar veliko izkušenj in vem, kako zelo se literarni in filmski jezik v resnici razlikujeta. V tem primeru pa gre za izrazito literarno pisanje in si prevoda v filmski jezik praktično ne znam zamisliti. Sam takega scenarija gotovo ne bi znal napisati, zato o tem sploh nisem razmišljal.

V romanu Kurja fizika Feri Lainšček mojstrsko zaključuje trilogijo Kurji pastir, v kateri z izjemno natančnostjo in čustveno globino upodablja svoja otroška leta.

Kako bi opisali vpliv filma na vašo pisateljsko kariero? Ali menite, da so filmske adaptacije vaših del spremenile način, kako vas dojemajo kot avtorja?

Na to se gotovo da pogledati z več vidikov. Vsekakor sem imel srečo, da sem sodeloval z režiserji, ki so na podlagi mojih romanesknih zgodb ustvarili odlične filme. V sodelovanju z njimi sem se lahko postopoma spremenil v scenarista, ki mu literarna obremenjenost ni bila v napoto. Filmske uspešnice so nekaterim mojim romanom gotovo tudi podaljšale življenje. Je pa obenem res, da v izhodišču nisem nikoli pisal z mislijo na filmsko priredbo. Želel sem ostati pisatelj in menim, da mi je to tudi uspelo.

V vaši poeziji pogosto raziskujete teme, kot so ljubezen, izguba in iskanje identitete. Kako te teme odražajo vaša osebna doživetja?

Prepričan sem, da je vse, kar sem napisal, na neki način moja duhovna biografija. S pomočjo svojih del se lahko zmeraj vrnem v določena obdobja svojega življenja. V nekaterih denimo prepoznam povsem konkretne dogodke, ki so mi narekovali zgodbe, iz drugih lahko razberem morda le, kako sem se tisti čas počutil in kako sem gledal na življenje. Ali če povem drugače. Nekateri moji, žal že pokojni prijatelji, s katerimi sem se svoj čas veliko družil, so res postali literarni in potem tudi filmski junaki. Gotovo to najbolj velja za mehanika iz Petelinjega zajtrka in romskega poglavarja iz Nedotakljivih oziroma filmskega Šanghaja. Je pa v moji literaturi in predvsem v poeziji tudi sicer veliko občutij, ki izhajajo iz doživetij. Ko namreč rečem, da je pisateljevanje zame v prvi vrsti način življenja, to zagotovo ni zgolj fraza. Ob mojem načinu ustvarjanja se življenjskih peripetij in pisateljskih vzgibov preprosto ne da razmejiti.

Kakšen je vaš odnos do vaših uglasbenih del, ki smo jih prvotno poznali kot poezijo? Je ta morda drugačen pri delih, ki so načrtno nastala v sodelovanju z različnimi glasbeniki za festivale?

Glasbeno dogajanje je ob filmu gotovo področje, kjer sem doživel veliko lepega in se mu še danes z navdihom posvečam. Sodelujem z glasbeniki različnih zvrsti in žanrov, ta paleta je res raznovrstna in prinaša različne izzive. Jazz, šanson, samospevi, zborovska glasba, pa potem pop, rock, techno in celo rap, ob vsem tem pa še romska glasba in zdaj sodelovanje s skupino Prašnati, ki so na neki način panonska etno zasedba. Res veliko je tega in še zmeraj lahko nastane kaj, kar me prijetno preseneti in posebej razveseli. Vsaka dobra skladba se mi zdi pravzaprav majhen čudež, saj je zanjo resnično potrebno popolno zlitje več elementov. Potreba je dobra melodija, dobro besedilo in dobra izvedba, a šele če se vse to res uglasi in zlije v eno, lahko nastane neka nova celota, ki potem učinkuje. Šele potem morda dobimo skladbo, ki seže globlje in morda celo preživi svoj čas.

Njegova dela, prenesena na filmsko platno, so pridobila novo dimenzijo, ki je prispevala k podaljšanju življenjske dobe njegovih zgodb in izboljšala njegov status kot priznanega scenarista ter pisatelja.

Kar nekaj je takih skladb tudi z vašimi besedili. Vam je katera še posebej ljuba?

Zelo sem bil vesel nagrade za besedilo na Festivalu slovenska popevka. To je bila namreč moja otroška želja. Pa še o eni uresničeni otroški želji vam lahko povem, ki je pravzaprav kar nenavadna. Iz zgodnjega otroštva sem nosil v ušesih glasbo Beneških fantov. Gotovo se spomnite skladb Rdeči cvet, Zvezde žarijo, Cikorija an cafe, pa tiste značilne Birtičeve harmonike, ki mi je verjetno zlezla v ušesa v času nedeljskih kosil. To je seveda glasba iz davnega časa, člani tiste zasedbe so že pokojni, pa vendar se je pred kratkim zgodilo nekaj, kar se me je zelo dotaknilo. Člani skupine Beneški fantje, ki nadaljuje znamenito tradicijo, pravzaprav njihov sedanji pevec Fabio Hlede, so me prosili, ali bi kaj napisal zanje. Bil sem res čisto »paf«, skoraj bi se od lepega razjokal. No, in tako smo z Beneškimi fanti že posneli prvo skladbo z naslovom Breza, dve pa še čakata na studio.

Ali menite, da je filmska industrija v Sloveniji dovolj odprta za literarne adaptacije? Kakšne so vaše izkušnje s sodelovanjem pri filmskih projektih?

Nekatere priredbe literarnih del so se res posrečile. Cvetje v jeseni, Poletje v školjki, Ljubezen, Moj ata socialistični kulak, od mojih lahko tu mirno dodam vsaj Petelinji zajtrk, čeprav so tudi drugi filmi, ki so nastali po mojih romanih, dobri. Menim celo, da je Mokuš, ki ga je Andrej Mlakar posnel po romanu Ki jo je megla prinesla, odličen, a odrinjen film, ki v naši filmografiji nekako ni našel mesta, ki si ga zasluži. Za to sta verjetno kriva duh časa in nesrečen spet okoliščin, sicer so moje izkušnje s sodelovanjem pri filmih dobre, spomini pa prijetni.

Ste tudi sicer filmofil? Kateri film vas je morda najbolj ganil ali na vas pustil močan vtis?

Rad gledam filme, ne vem pa, ali sem ravno filmofil. Pri meni ima bralski užitek še zmeraj prednost. To je najverjetneje povezano s tem, da ob branju pač imaginiramo, ob gledanju filma pa smo le še konzumenti. Od slovenskih filmov bi si takoj znova ogledal Umetni raj.