Matej Puc je gledalcem malih ekranov zelo dobro poznan že iz serije Ja, Chef!, kjer igra glavnega pomočnika chefa Bohinca, Štefana Čuka, v originalni seriji Hiša ljubezni na Voyo pa upodablja Mareta, ki s svojimi vragolijami in izmotavanji iz njih v obup spravlja predvsem svojo sestro Suzi.
Kaj vas je prepričalo o sodelovanju v seriji?
Prepričala sta me zelo zanimiv scenarij in prijetna ekipa.
V seriji igrate nespretnega malega prevaranta Mareta. Kako ga vi vidite?
Mare je človek, ki res ni rojen pod srečno zvezdo. Z vsako njegovo idejo pride kup težav in za vsako rešitvijo težave se pojavi spet kup novih problemov, tako da je »zaciklan« v hektičen svet, ki pa ga je navsezadnje tudi sam ustvaril.
Kako uspešni mislite, da bi bili vi v tem, kar počne Mare?
Ne bi živel in počel takšnih stvari.
Mare ima na srečo ob sebi sestro Suzi, ki mu vedno stoji ob strani. Kdo pa je vaša največja zaslomba?
Klasika, družina in prijatelji.
Se sicer ob težavah radi zatečete po nasvet ali pa samo po ramo k drugim ali jih raje poskusite rešiti sami?
Če se da in če sem jaz odgovoren za težavo, ki je nastala, jo poskušam najprej rešiti sam. Če ne gre, pa prosim za pomoč. Več glav več ve.
Koliko odgovorov oziroma rešitev najdete v gledaliških delih?
Predstave po navadi nudijo več vprašanj kot odgovorov oziroma poskušajo spodbuditi avtorefleksijo pri vsakem posameznem gledalcu.
Mislite, da ste pri tem uspešni?
Absolutno.
Gledališke vloge ustvarjate v MGL, katerega člana igralskega ansambla sta tudi Karin Komljanec in Gregor Gruden. Ste veseli, kadar lahko z njima sodelujete tudi zunaj matične hiše, ali bi raje videli, da bi s kom, s katerim še niste imeli priložnosti delati?
V naši seriji je bila perfektna kombinacija tega, da sem imel zraven sebe ljudi, ki jih poznam, in take, ki sem jih šele med snemanja spoznaval.
Če bi si sami napisali vlogo, kaj bi bili?
Napisal bi si vlogo, v kateri se ne bi veliko premikal, moral bi pa jesti veliko dobre hrane. Najbrž zato, ker sem pogosto len in lačen.
Kaj vas še veseli poleg igre?
Ves prosti čas, ki ga imam, namenim svoji družini.
