Iz Uredništva dokumentarnih oddaj TV Slovenija prihaja nov dokumentarni film ADHD, film, ki odstira pogled v svet tistih, ki se jim zaradi motnje pozornosti in hiperaktivnosti vrti malo drugače. Pod scenarij se podpisuje Milica Prešeren, ki je spregovorila o procesu ustvarjanja te zgodbe, ki bo na sporedu 25. oktobra ob 20. uri na TV SLO 2.
Kako ste dobili idejo za scenarij tega filma?
Ideja za film izvira iz želje razumeti, kaj se v resnici skriva za nevzgojenimi, divjimi, neukrotljivimi, neubogljivimi otroci, kot mnogi stereotipno opisujejo otroke z diagnozo ADHD, z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. Želela sem videti stvari od znotraj, skozi njihove oči in občutke, doživetja.
Kako ste se lotili raziskovanja in kateri viri so bili najbolj koristni pri tem procesu?
Ključna sta bila dva vira: po prebrani strokovni in poljudni literaturi o ADHD sem pravo smer poiskala pri strokovnjakih, in ker teorija sama po sebi ni dovolj, so bile nepogrešljive izkušnje ADHD-jevcev. In slednji ne živijo v izoliranem svetu, pomemben je tudi glas njihovih bližnjih in drugih iz širšega okolja, tudi šolskega, iz katerega prihaja veliko pripomb in opomb o težavah. Seveda je bilo potem treba v ta svet ADHD tudi vstopiti in za svojevrstna vodnika sem izbrala Jona in Matica. Kje sem ju našla? Po zvezah in poznanstvih. (smeh) Veliko sem spraševala, ali kdo pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki pozna … in med njimi je bil Matic. Na najino prvo srečanje je ta vesel in nasmejan mladenič, ki prehiteva samega sebe, prišel z rolko. Po dobri uri pogovora me je skrbelo, ali še lahko kroti svoj nemir, pa mi je pojasnil, da ko se mu to zgodi, pač naredi kakšen krog na rolki, pa je. In ker pogosto poslušamo o težavah, ki jih s »hiperaktivci« imajo v šolah, sem iskala tudi šolo. Nekatere so sodelovanje zavrnile oziroma se mu izogibale, ker o tem niso želele govoriti, češ da to meče slabo luč na njihovo šolo, povsem nasprotno pa so se odzvali na novomeški OŠ Grm, kjer so mi povedali za njihovega učenca Jona. Sledilo je prvo srečanje z njim in njegovo družino. S strokovnega zornega kota pa je ADHD pomagala predstaviti in razumeti pedopsihiatrinja Ana Mirkovič s Pediatrične klinike UKCL.
ADHD je pogosto napačno razumljena motnja, kar lahko privede do stigmatizacije. Kako ste se v scenariju spopadli s tem izzivom in poskušali razširiti razumevanje gledalcev o tej motnji?
Scenarij je zrcalna slika realnega življenja. Vanj sem vključila resnične prizore iz Matičevega in Jonovega vsakdana doma, v šoli in drugje. Zato je tako pomembno predhodno stkati vezi z nastopajočimi, si medsebojno zaupati in verjeti v skupen cilj: pomagati gledalcem razumeti, kaj je ADHD v resnici, prek izkušenj z obeh strani.
V filmu sta glavna lika, sedmošolec Jon in tridesetletni Matic, ki živita različni življenji, vendar ju povezuje ADHD. Kako ste oblikovali ti dve zgodbi, da bi čim bolj realistično prikazali izkušnje s to motnjo?
Ker govorim o dokumentarnem filmu, sem želela, da se vanj res čim bolj avtentično prenesejo utrinki iz njunih življenj. Na papirju je zgodba »prepis« resničnega življenja, a se lahko zgodi, da je poustvarjanje pred kamero neživljenjsko, togo in nesproščeno, kar ustvarja vtis, da je vse zaigrano. Zato je moja naloga – seveda brez odlične ekipe, kot sem jo imela, ne gre – sogovornikom pomagati, da se pred kamero počutijo domače, da jo odmislijo, pozabijo na vse drugo, da se prepustijo pogovoru z mano, kjer jih z vprašanji vodim skozi njihovo zgodbo, spomnim na ključne trenutke, občutke, o katerih sem se z njimi pogovarjala že v času priprav.
Imate v načrtu že kakšen scenarij?
Sledim zakonom narave bogate jesenske bere tudi pri svojem delu, zato se mi v tem času res veliko dogaja. Za serijo Posebne zgodbe z ekipo zaključujem oddajo Samozavest in samopodoba, montiramo oddajo Nadarjeni, pripravljam se na montažo Tipično slovensko: Lipa in snujem scenarij za film Tipično slovensko: Janez.
Ste v svet televizije kot voditeljica še vpeti?
Dvajset let pred kamerami z oddajama Modro in Turbulenca je dolga doba, ki mi je prinesla neprecenljivo znanje in izkušnje, zato mi je bilo povsem domače usesti se tudi v televizijsko Dnevno sobo, v kateri je psiholog Aleksander Zadel prvič stopil iz poklicne cone udobja v osebne vode, kot oče, in je s seboj pripeljal hči. Izzvala sem ga s temo o vzgoji in odnosih v današnjem času. Pred ali za kamerami, ni pomembno, pomembno je postaviti pravo vprašanje, poiskati prave sogovornike in teme, izbrskati tisto nekaj več, drugače, novo, zamolčano, prezrto.
