V teh letih je imel že več kot dva tisoč nastopov, na samo pri nas, ampak tudi po vseh državah bivše Jugoslavije in v Angliji. Kot pionir slovenskega stand upa je ustvaril že več izredno uspešnih komedij in na odru doživel že marsikaj lepega, pa tudi bizarnega. A če nanj mlajše generacije komikov gledajo kot na idola, njega najbolj nasmejejo … njegovi otroci. In prav otroci so edini, katerih mnenje upošteva pri »materialu«, ki ga uporabi na odru.
Najprej srečno novo leto. Kako ste preživeli konec leta 2024 in začetek novega?
Sreče in zdravja vsem, ki bodo brali ta intervju! Novo leto sem preživel delovno, na silvestrovo smo izvedli dve predstavi La La Lajf v domačem SiTi Teatru, sem pa kljub temu bil že ob 22. uri doma z družino. Podobno je bilo lani. Zato se lahko poistovetim z dekletom iz tistega kultnega intervjuja »za božič smo z družino doma, za novo leto pa smo doma«. (smeh) Pa tudi s pokojnim Ekremom Jevrićem, avtorjem nepozabnega hita Kuća - poso, poso - kuća (Dom - služba, služba - dom, op. p.)! Vsi smo se smejali tej pesmi in tudi njemu, a v bistvu je ta mož uspel zelo strnjeno povedati veliko življenjsko resnico, kar je znak genija. Ne glede na to, ali si taksist v New Yorku, avtoklepar na Češkem, ali komik v Sloveniji, koliko življenja imaš, če odšteješ »kućo« in »poso«? Bore malo. (smeh) Prepričan sem, da vse te stvari, ki postanejo viralne iz nekega posmeha, v sebi nosijo prikrito vrednost. Tudi Fredijeva pesem Vedno si sanjala njega, ni kar tako. Niso fora samo obrvi in »lajbič«. Čuti se, da je pristen, da govori iz srca. To je močnejše od nečesa, kar je ustvarjeno na vešč način, a brez pristnosti in duše. No, če se vrnem k vprašanju, začetek leta 2025 sem preživel z družino, doma. (smeh) Te šolske počitnice so bile dooolge »ko' sto mater«!
Kaj je bil vaš vrhunec preteklega leta in kakšne so želje za to leto?
Zasebno mi je največ pomenilo, da smo bili v preteklem letu vsi v družini zdravi. Odgovor je klišejski, a kaj, ko je to res na vrhu mojih želja. Da ni pretresov z boleznimi, nesrečami in podobno. Naš popotniški avanturizem se je lansko poletje končal na napihljivih igralih na morju pri Novigradu. (smeh) Službeno pa je bil vrhunec oktobrska premiera predstave La La Lajf, ki sva jo z Robertom Petanom pripravljala kar dve leti. Trud se je izplačal, predstava je večinoma razprodana, ljudje jo hvalijo in tudi midva sva po 30 izvedbah zelo zadovoljna s končnim izdelkom. Bilo je tudi nekaj nepozabnih stand up nastopov. Januarja sem denimo v družbi treh komikov nastopil za Slovensko vojsko v tujini. Pozneje smo za vojake in njihove družine nastopili tudi ob njihovi vrnitvi v domovino. Zame zelo dragocena izkušnja, ki mi je omogočila vpogled v njihov svet, kamor drugače nimam vstopa. Letos si želim uspešno nadaljevati turnejo z omenjeno predstavo, uspešno izpeljati veliki večer v Cankarjevem domu in upam, da tudi dokončati ter izdati knjigo kratkih zgodb in misli, ki sem jih pisal v preteklem letu. Zasebno pa spet zdravje in nič drugega.
Marca se boste lotili Gallusove dvorane v Cankarjevem domu v Ljubljani – in to dvakrat … So bile to od nekdaj vaše sanje ali je bil pač samo čas, da nasmejete tudi hram kulture?
Nisem prav dolgo sanjaril o tem, zgodil se mi je neki preblisk enkrat avgusta ali septembra. Pomislil sem, da potrebujem večji cilj, da sem se predolgo zasidral v coni udobja, ki mi jo ponuja SiTi Teater. Nikoli nisem bil blazno ambiciozen, ker vem, da željo po velikih nastopih pogosto poganjata ego in častihlepje. Ampak v nekem trenutku se mi je zazdelo malo »smotano«, da po več kot dveh desetletjih nastopanja vsaj enkrat ne poskušam izvesti kronskega nastopa. Poleg tega sem začutil, da je pravi trenutek. Zahvaljujoč viralnosti nekaterih mojih krajših videov iz preteklih nastopov, kot tudi zaradi vseh let dela, se je moja publika precej razširila. In velik del me sploh še nikoli ni videl nastopiti v živo. Zato sem se odločil zgraditi večjo barko.
Kaj boste obdelovali tokrat? Piše, da bo šov edinstven.
Ah, ne se preveč obešati na detajle v promocijskih besedilih! (smeh) Vsak šov ima potencial biti edinstven. V največji meri je to odvisno od komika, a tudi od publike, od lune, od družbenega momenta ... Ko se stvari poklopijo, v resnici ni pomembno, ali si v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ali pa v gasilskem domu Socka pri Celju. Čarovnija je prisotna v obeh primerih. »Shoutout to« (pozdrav, op. p.) Socka! (smeh) Tam smo se maja lani imeli krasno. To je kot pri športu, ti moraš stopiti pred ljudi in dati vse od sebe. Če to narediš, si ne očitaš preveč, če ne uspe, in si tudi ne pripisuješ vseh zaslug, če izpade ravno super. Ker veš, da nisi edini faktor. V Gallusu pa bom prestavil svoj »best of« stand up program zadnjih petih, šestih let. Pa mogoče kakšne nove, krajše domislice, ki se mi utrnejo do marca.
Na Instagramu ste napisali, da sprejemate zasebna sporočila, če bi se kdo na vašem stand upu v Gallusovi dvorani rad zaročil. To bi bila verjetno zanimiva izkušnja tudi za vas. Kakšne zanimive ali bizarne izkušnje ste že doživeli na odru?
Najbolj bizarne se navadno zgodijo, kjer odra ni. (smeh) Ali pa je oder paleta, kocka sena, skupaj povezane štiri kište, balkon pri nekom doma, vrt pri nekom, ki bi moral biti doma, pa ga ni, ali si pa ti zgrešil bajto in podobno. Shakespeare je rekel, da je ves svet oder, za stand up komike pa to ne velja zgolj figurativno. (smeh) Z leti sem se naučil uživati v bizarnostih. To s povabilom za zaroke sem mislil napol resno. Pri nas sicer ni prav veliko zarok na javnih dogodkih, kot denimo na stadionih v ZDA, ampak glej, zakaj bi tisti večer bil poseben samo zame. (smeh) Obstaja tudi verjetnost, da bo rekla »ne«.
Kakšen je vaš osebni okus za komedijo? Kaj Perico Jerkovića v prostem času najbolj nasmeji?
Tisto, kar otroka zganjata, ko se z ženo oba že na smrt utrujena morava nasmejati. Pa kakšne interne fore med nami komiki in tudi tehniki. Pa kantavtorji iz Brežic.
Spremljate domačo in tujo sceno? Kdo za vas trenutno najbolj »raztura« doma in v tujini?
Ne uspem spremljati toliko kot nekoč. Vsekakor je bilo zanimivo na primer opazovati fenomen Matta Riffa, mladega komika, ki je zaslovel s posnetki tako imenovanega crowdworka. To je tisti moment, ko komik zaide iz pripravljenega monologa in se začne pogovarjati s posamezniki iz publike, norčevati iz njih ... Matt je te posnetke objavil zato, da ne bi »kuril« svojega dejanskega programa, ampak izkazalo se je, da je tam zunaj med rajo, ki praviloma ne hodi na stand up ali kakšne druge predstave, ogromno ljudi, ki najbolj cenijo prav to – kakovostno spontano improvizacijo in ukvarjanje z njimi. Pri nas je to nekoč v največji meri preizkušal Tin Vodopivec. Mogoče je bil malo pred časom, ta trend je nekako med korono doživel največji uspeh. Pozneje so Matta zaradi domnevnega šovinizma in mizoginije v nastopih taisti fani oziroma fanice – le teh je bilo tri četrt, ker je fant povrhu lep in postaven – v določeni meri »skenslale« (cancel culture). Te butaste kulture ukinjanja še ni pri nas in sem zelo vesel tega. Humor ne potrebuje policije, sploh ne v obliki čustveno prizadetih tiktokerjev in blogerk.
Se vam je kdaj zgodilo, da ste od drugega komika slišali tako dobro šalo, da ste bili čisto ljubosumni in bi jo najraje ukradli? Se kdaj spopadate z ljubosumjem, in če se, kako?
Imam svoje slabosti, ampak zavist ali ljubosumje na tuji uspeh ni med njimi. Seveda se je velikokrat zgodilo, da sem slišal nekaj in pomislil, zakaj se jaz tega nisem spomnil, ta fora mi je bila pred nosom! Ampak take stvari te predvsem navdihnejo, človeku zaploskaš, potem pa greš kopat po sebi, kako bi ti lahko nekaj takega spesnil. Saj na ta način tudi postaneš komik, ker te drugi komiki navdihnejo, preden sploh prvič poskusiš.
Dvajset let se že ukvarjate s komedijo in to kot osebnoizpovedni komik – žena in družina so se že verjetno navadili vsega. Ali je mogoče neka meja, ki jo tudi vi ne prečkate oziroma je žena »zaropotala po mizi« in rekla, da ne, to pa ne?
Ja, so navajeni in žena nima nobenih težav s tem. Na premierah ponavadi sliši kaj novega in si misli svoje. (smeh) Najbrž si misli: 'Evo ga, spet jamra!' (smeh)
Otroci tudi niso več tako majhni … jim boste prizanesli?
Pred dvema letoma sem na odru med ostalim govoril o sinovi zaljubljenosti in pozneje naredil nekaj, česar nisem nikoli prej. Vprašal sem ga, ali mu je okej, da o tem govorim. Pa je rekel, da mu ni, in sem prenehal. Bilo mi je žal, ne zato, ker sem ostal brez tega materiala, ampak ker so bile te forice srčkane in polne očetovske miline. Kolegi komiki so me hecali s pripombami: 'Ali si ga vprašal, ali ima rad hrano na mizi?' (smeh) Ampak ja, sem spoštoval njegovo željo.
Kako kot eden od pionirjev slovenske stand up scene gledate na sceno danes? Na mlade komike, ki se kalijo in počasi nabirajo občinstvo?
Ma ko ih jeb ... (smeh) Imam zelo dober odnos z mlajšo generacijo komikov. Nekateri med njimi niti niso tako mladi, ker so pozno začeli. Skoraj vsi pa se zelo dobro zavedajo svojega položaja, svoje kakovosti in tudi poti, ki jo morajo še prehoditi. To je ena splošna odlika, vsak dober komik zna zelo dobro objektivno oceniti sebe in druge. Med nami je ves čas veliko solidarnosti. Nihče ti ni dolžan pomagati, ampak če kakovostno in vztrajno delaš ter nisi samovšečen bedak, bo pomoč gotovo prišla.
Daste mladi generaciji kdaj kakšen nasvet? Kaj jim ali pa bi jim povedali, da bodo tudi oni nekoč napolnili Gallusovo dvorano?
Seveda, recept je preprost. Spišeš neke forice, greš na oder, jih poveš, pa greš domov. Potem to ponoviš še nekajkrat ali nekaj tisočkrat, saj je vseeno. (smeh) Na tistih balah sena, kištah piva in blatnih vrtovih na Hrvaškem ali bog ve kje in pičlih 20 let pozneje, evo ga, Cankarjev dom! (smeh)