Odločitev, kot nam je razkril v prijetnem pogovoru, sploh ni bila tako lahka, kot se morda zdi na prvi pogled.
Vaš prestop na Planet TV še vedno močno odmeva. Kaj je bil ključni razlog, da ste se odločili za ta korak?
Vesel in hvaležen sem za tako lepe odzive. Ponudila se je priložnost, ki jo je bilo res nemogoče izpustiti. (smeh)
Je bila odločitev lahka? Kaj vas je najbolj zadrževalo in kaj vas je na koncu prepričalo, da ste se odločili za spremembo?
To je bila, lahko rečem, daleč najtežja odločitev v mojem življenju. Nacionalka me je postavila na medijski zemljevid, s pomočjo izobraževalnega programa sem se izšolal, prek loterijskih oddaj dobil prve priložnosti pred kamero. In se kalil ter zrasel čez različne projekte, dogodke in oddaje. Na RTV SLO sem prišel kot mulec, prek avdicije, in ostal 17 let. V tem obdobju se ustvari določen odnos, ne le do ustanove, tudi do sodelavcev. In to je zagotovo težji del poslavljanja.
Kaj vam je sicer najpomembnejše pri delu – je to kreativnost, adrenalin, povezovanje z ljudmi ali kaj drugega?
Že nekaj časa sem si želel sproščeno večerno oddajo, zabaven kviz in hkrati nov izziv. Mislim, da Denar pada vse to odlično pokrije. Poleg samega koncepta oddaje je seveda zelo pomembna ekipa. Adrenalin pride sam od sebe in se ga zelo veselim, sva dobra prijatelja še iz mojih športnih časov.
Kakšne nove izzive vam torej predstavlja vodenje kviza?
Najbolj me zanima dinamika tekmovanja, prebijanja skozi vprašanja. V igri je veliko denarja in emocije z vsakim krogom naraščajo. In komaj čakam gledalce v živo, ki naredijo v studiu pravo vzdušje.
Ste že kot otrok oboževali kvize in uganke? Kako se je ta strast odražala skozi vaše dosedanje delo?
Doma smo vedno z veseljem spremljali kvize, igre, šove. Ko sem bil star osem let, sva šla z očetom gledat Kolo sreče, ki ga je takrat vodil legendarni Mito Trefalt. Po vsakem krogu je med gledalci izbral naslednje tekmovalce in vsakič je bila moja roka visoko v zraku. In za zadnjo igro mi je dal priložnost in od treh iger mi je uspelo eno celo dobiti. Spomnim se, kako ponosen sem bil, ko smo potem za moje priigrane bone napolnili voziček v eni od trgovin. (smeh)
Kaj menite, da je ključ do uspešnega vodenja kviza, in kako se pripravljate na novo vlogo?
Raje bi videl, da bi me to vprašali po sezoni. (smeh) Če pa bi moral kaj izpostaviti, bi bilo to poznavanje pravil, dinamike kviza, podpora ekipe in sproščenost – kolikor se le da.
Vaš prestop na Planet TV odpira novo poglavje. Kakšni so vaši osebni in profesionalni cilji za prihodnost, sploh ker je tu še začetek novega leta, ko je teh ciljev več ...
Moram priznati, da sem imel že lani jeseni, po moji nesreči s kolesom, kar nekaj časa za razmišljanje. Želim si, profesionalno, »fajn« projekte, z dobro energijo. Osebno pa, da smo čim več časa skupaj z družino in počnemo stvari, ki nas sproščajo ter nas napolnijo z dobro voljo.
Rad imam nove izzive, novo energijo in adrenalin, ki pride zraven. Še zlasti ko gre za nekaj, kar sem si vedno želel. In ne bi bil rad eden tistih, ki na koncu kariere rečejo, veš, lahko bi delal tisto ali pa vabili so me sem in tja ... (smeh)
Kaj menite o tem, da kvizi niso le zabava, ampak prispevajo tudi k širjenju razgledanosti?
Do neke mere se strinjam. Tudi pri nas z veseljem pogledamo Milijonarja z Juretom Godlerjem in debatiramo o odgovorih. Če kvize primerjam z denimo križankami, ti definitivno prinesejo še segment zabave in seveda čustev, ki jih deliš s tekmovalci.
Vodenje kviza pomeni tudi upravljanje s časom, napetostjo in tekmovalnostjo. Kako boste ohranjali ravnovesje med zabavo in resnostjo?
Vse to mora imeti voditelj, ki je ves čas povezan z režijo, tudi pod kontrolo. Pravila so jasna in so trenutki, ko je prostor za sproščenost in zabavo, ter je del, ko se je treba odločiti, na kateri odgovor položiti 100 tisoč evrov in takrat bomo vsi grizli nohte. (smeh)
Če bi lahko sami sodelovali kot tekmovalec v kateremkoli kvizu na svetu, kateri bi to bil?
Denar pada! Tudi zato, ker sem v Milijonarju pri Juretu že bil. (smeh)
Kako bi se v takšnem primeru, kot tekmovalec, s tremi besedami predstavili publiki?
S tremi besedami? Ta je pa težka ... Ko sem bil v Milijonarju, se spomnim, kako se mi je kot tekmovalcu dvignil pulz. Veliko bolj, kot takrat, ko sem v vlogi voditelja.
Se vam zdi, da se ljudje danes še vedno radi udeležujejo in gledajo kvize? Kaj to pove o naši kulturi?
Da, radi imamo kvize, tudi kazalniki gledanosti na to kažejo. In glede na popularnost le teh tudi v tujini, sem prepričan, da ni tako samo pri nas. Gre za format sproščenega zaključka dneva, ko ti ni treba preveč razmišljati – saj igra nekdo drug –, a vseeno lahko preveriš svojo razgledanost, znanje. In s sproščenim segmentom, pozitivnim vzdušjem, kar nam ob modernem tempu in novicah manjka.
Kako je delo v medijih vplivalo na vašo osebnost? Se v zasebnem življenju razlikujete od tistega, kar gledalci vidijo na ekranu?
Dobro vprašanje, ne znam odgovoriti. Vedno si želim biti takšen, kot sem doma, kot me poznajo družina in prijatelji. Zanimiva je anekdota z mojih začetkov, ko so me takrat želeli malo ukalupiti. Prišel sem domov in Ajdi rekel, da se ne grem več, da bom dal odpoved. Dejala mi je, da naj vztrajam in bom to, kar sem. Pa sem ji rekel, da me bodo potem odpustili. In ona je zaključila, da je konec potem v vsakem primeru enak, le da v drugi ediciji ostanem zvest samemu sebi. In še nekaj sem odnesel iz tega pogovora, kako pomembno je imeti razumevanje, ljubezen in podporo v družini.
Imate morda kakšen nasvet za vse, ki sanjajo o karieri v medijih in bi želeli kdaj voditi oddaje, kot jih vodite vi?
Predvsem to, da gre za proces, da nič ne pride samo od sebe in brez truda ter da traja dlje, kot si na začetku vizualiziraš. Od govornih vaj, slovnice, vaj za sproščenost in prezenco do vrtenja »trotlbobna«, iskanja arhivskih posnetkov in montiranja. Pa vmesnih vaj pred kamero in analiziranja, gledanja, poslušanja. In čakati, biti pripravljen in aktiven. Mislim, da je Denzel Washington nekoč rekel: »Sreča je, ko pride priložnost in si nanjo pripravljen.«
