Katarina Habe že več kot 20 let prepeva v vokalni skupini Katrinas, katere ustanoviteljica je, poleg izvajalske vloge pa se v glasbenih vodah predstavlja tudi kot avtorica glasbe in besedila. Zato še kako dobro ve, da biti dober glasbenik še ne pomeni biti uspešen na odru, kajti veliko glasbenikov za štirimi stenami ali v bolj neformalnih okoliščinah nastopanja odlično igra oziroma poje, ko pridejo na oder, pa ne pokažejo vsega, kar zmorejo. Področje razvoja strategij uspešnega nastopanja (motivacija, samospoštovanje, obvladovanje stresa, pozornost in spomin), s poudarkom na obvladovanju treme in spodbujanja zanosa, jo zanima tudi kot doktorico psihologije in profesorico psihologije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ugotovitve svojega znanstvenoraziskovalnega in strokovnega dela ter lastne praktične izkušnje je pred kratkim zbrala v znanstveni monografiji z naslovom Kako zablesteti na odru.
Zakaj ste se odločili za izdajo monografije?
Iskreno, moja akademska pot me je potisnila v to, saj sem za napredovanje v naziv izredne profesorice potrebovala izdano znanstveno monografijo. In to me je končno spodbudilo, da sem svoje znanstveno in strokovno delo ter praktične izkušnje strnila v knjižno celoto, ki pravzaprav zaobjema 25 let mojega dela. Prej sem dajala prednost vsem ostalim dejavnostim in željo po izdaji knjige potiskala na stran, potem pa me je situacija spodbudila, da sem končno uresničila velike sanje. Monografija je moj akademski otrok in smešno je, da sem tako srečna ob izdaji knjige, da jo večkrat kar stisnem k sebi.
Kaj vse ste zajeli vanjo?
Monografija zajema tri večje sklope. Prvi se navezujejo na opredelitev uspešnosti s psihološkega vidika in specifično uspešnosti glasbenega nastopanja, v drugem sklopu se osredotočam na dejavnike, ki vplivajo na uspešnost glasbenega nastopanja, pri čemer le te razdelim na posredne, ki se navezujejo na vse tiste, ki na dolgi rok vodijo h glasbeni uspešnosti – glasbene sposobnosti, glasbeno motivacijo, osebnostne značilnosti, samovrednotenje, samoregulacijo s poudarkom na glasbeni vadbi in socialne dejavnike (starši in učitelji) –, in na neposredne, ki se navezujejo na krajši čas pred izvedbo nastopa – to so publika, telesni znaki, čustva, misli ter strategije obvladovanja navedenih področij. V tretjem sklopu nagovorim pot od stresa k blagostanju pri glasbenikih izvajalcih, kjer predstavim glasbeništvo kot izvor stresa, stres v raznih fazah priprave na nastop, predizvedbeno vznemirjenje kot poglavitni stresor – izvajalsko anksioznost in izvajalski zanos – ter glasbeništvo kot izvor psihofizičnega blagostanja.
Kaj vam dela največ težav pri odrskem nastopanju in kako odpravljate težave?
Moj največji izziv in hkrati odrski potencial je veliko prednastopno vznemirjenje, ki me nese v nebo in se moram prav namensko prizemljevati. Sem zelo čustveno odzivna oseba, kar mi lahko odlično koristi za boljšo odrsko prezenco, za boljši prenos emocionalnih sporočil poslušalcem in večji izvajalski zanos. Vendar pa če je tega vznemirjenja na telesni ravni preveč, se lahko od pretirane fiziološke aktivacije zgodijo tudi negativni učinki – da se od vznemirjenja trese telo in na primer glas, da dihaš bolj plitko in ne izpoješ fraze v polnosti, da je v telesu več napetosti. Takrat, ko čutim, da grem čez svojo optimalno mero vznemirjenja, najpogosteje uporabljam dihalne vaje. Je pa res, da že vrsto let vsakodnevno meditiram, kar mi omogoča, da znam regulirati svoje telo, čustva in misli. Da pa ne bo slišati tako idealno – tudi jaz, kadar sem postavljena pred nove izzive in stopam zunaj cone svojega udobja, včasih občutim močen pritisk, ki ga ozavestim in sprejmem, potem pa uporabim katero izmed učinkovitih tehnik.
Kaj opažate, da največ težav dela vašim študentom?
Bi rekla, da mojim študentom največ izzivov predstavlja maladaptivni perfekcionizem. Ne glede na to, kako dobro odigrajo in kakšne uspehe dosegajo, pogosto v njih ostaja občutek, da bi lahko bilo še bolje in da je dobra izvedba le tista, ki je brez napak. To je zelo težko breme. Perfekcionizem in pa slabši občutek samoučinkovitosti sta dva najpomembnejša napovednika izvajalske anksioznosti. Študentom želim položiti na srce, da je na svoji psihi treba delati tako načrtno in sistematično, kot delajo na tehničnih in interpretativnih veščinah.
Se težave kaj razlikujejo glede na spol?
Običajno so glasbenice bolj refleksivne in tako v raziskavah, ki uporabljajo vprašalnike, poročajo o bolj pogostih in intenzivnih izzivih kot glasbeniki. Je pa zanimivo, da če gledamo izsledke fizioloških raziskav, razlike ne obstajajo ali pa so fiziološki simptomi pri moških celo močnejši. Po drugi strani glasbenice intenzivneje doživljajo tudi pozitivne izvajalske fenomene, kot je denimo zanos, in na splošno poročajo o večjem psihološkem blagostanju.
Ste tudi zaupnica študentov, ali prisegate na profesionalen odnos?
Jaz imam s študenti oseben odnos. Zanje mi je mar in menim, da moja naloga, pa čeprav na akademski ravni, ni zgolj predajanje znanja, temveč tudi vzgajanje z zgledom. Spodbujam jih, da prepoznavajo in uresničijo svoje potenciale. Zelo verjamem vanje in prepoznam njihove bisere. Tako da imam privilegij, da opravljam tako lep poklic, kot je profesorica psihologije na akademiji za glasbo.
Koliko glasbe pa je prisotne pri vas doma?
Glasba je moj zrak in brez glasbe moj vsakdan ne obstaja. Že na poti v službo večkrat prepevam in plešem na svoje priljubljene skladbe, ko pridem na AG, pa me pocrklja glasba, ki se sliši iz predavalnic, vadnic in dvoran. Kadar imam polno glavo, se usedem za klavir in ustvarim kakšno novo skladbo.
Kaj si zavrtite, kadar ste slabe volje, in kaj, kadar ste dobre volje?
Ne ločujem med skladbami za slabo in dobro voljo – mene zdravijo skladbe, ki se dotaknejo duše. Rada sledim novostim, tako da me vedno nagovori kaj novega. Toliko čudovite glasbe raznolikih žanrov je na razpolago.
Za veliko prekrasnih pesmi ste poskrbeli tudi vi s Katrinas. Pripravljate kaj novega?
S Sanjo in Petro že več kot eno leto ugotavljamo, da je skrajni čas za kaj novega. Glede na to, da sem iz večletne življenjske prelomnice ustvarila nekaj lepih skladb, sta me dekleti nagovorili, da izdamo album s temi skladbami. Zato je načrt, da do prihodnjega poletja to posnamemo. Sicer pa bomo imele s Katrinkami kar nekaj dobrodelnih koncertov jeseni, ki se začnejo s 14. oktobrom v Cankarjevem domu.
Vam je žal, da se nobeden izmed vaših sinov ni odločil za glasbeno pot?
Morda mi je žal v določenih trenutkih, saj imata oba odlične glasbene sposobnosti. Vendar pa brez notranje motivacije, ki je motorček za spreminjanje nadarjenosti v talent, pač ne gre. Oba sta vztrajala predvsem na mojo pobudo pri učenju inštrumenta do četrtega razreda, potem pa sta zaključila glasbeno izobraževanje. Oba sta zelo dobra tudi v športu. Najbolj pa sta talentirana za področje vizualne umetnosti. Že od mladih nog je bila njuna najljubša aktivnost risanje in v tem izkazujeta svojo največjo ustvarjalnost. Midva ju kot starša podpirava, da hodita po poti, ki ju notranje bogati, in da sledita svojemu notranjemu klicu.
Vas notranje zelo bogati tudi jadranje, s katerim ste tudi letos poleti polnili baterije. Kaj vam je pri tem tako zelo všeč?
Aaaaaaaah, jadranje, to je moj svet. Obožujem minimalizem in stik z naravo. Sidramo se v samotnih zalivih, proč od civilizacije, na jadrnici imamo tudi zvočne kopeli, pa jutra začnemo s či gongom, potem imamo BMC (body-mind centering, op. p.) delavnice in nato vsak dan nekje do tri ure jadramo. Skratka, popoln civilizacijski odklop v sozvočju s sabo in drugimi.
Kaj vam poleg tega še polni dušo?
Dušo mi polni vsakodnevna globoka hvaležnost za stvari, ki so mi dane – za ljubeče ljudi, naravo, glasbo in druge zvrsti umetnosti ter za vse prelepe malenkosti, ki mi jih tuzemsko življenje prinaša vsak dan.
