V svoji karieri je Neil Diamond, znan tudi kot židovski Elvis, prodal več kot 130 milijonov plošč, imel je 10 hitov na prvem mestu Billboarda in 38 med prvimi desetimi, nastopil je tudi v nekaj filmih.
Diamant iz Brooklyna
Neil Leslie Diamond se je rodil v Brooklynu v New Yorku 24. januarja 1941 v židovski družini. Vsi štirje stari starši so imigranti, s Poljske po očetovi strani in iz Rusije po mamini strani. Tako mama Rose kot oče Akeeba Diamond sta bila trgovca. Večino otroštva je preživel v Brooklynu, štiri leta pa tudi v Cheyennu v Wyomingu, kjer je bil v vojski njegov oče. Srednjo šolo je obiskoval v Brooklynu, kjer je bil sošolec z Barbro Streisand. Sam se spominja, da nista bila prijatelja: »Bila sva dva revna otroka iz Brooklyina, viseli smo pred šolo in kadili cigarete.« Med sošolci je bil tudi svetovni šahovski prvak Bobby Fischer.
Glasba za punce
Ko se je družina preselila v Brighton Beach, je sredno šolo nadaljeval tam in se ukvarjal s sabljanjem. Za 16. rojstni dan je dobil prvo kitaro, še v srednji šoli pa je preživel nekaj tednov v kampu za židovske otroke na severu države New York, kjer je nastopil pevec Pete Seeger. Koncert je imel na Diamonda velikanski efekt – takoj ko se je vrnil domov, se je začel učiti kitaro in tudi pisati svoje pesmi.
Bil je tako dober, da je pisal pesmi za sošolke, ki so mu bile všeč in bil pri tem uspešen, tako da so ga kmalu za podobne naloge uporabili tudi sošolci. Začel je špricati šolo in se je z vlakom vozil v Tin Pan Alley, ulico, kjer je imela urade večina založnikov in jim predstavljal svoje pesmi. Tik pred maturo v zadnjem letniku mu je Sunbeam Music Publishing ponudil službo pisanja pesmi za 50 dolarjev na teden (okoli 500 današnjih dolarjev), zato je pustil šolo in se posvetil novi strasti.
Samostojna glasbena pot
Po 16 tednih Sunbeam ni podaljšal pogodbe, Diamond pa je začel delati in snemati svoj material. »Nikoli nisem izbral pisanja pesmi, pač pa me je to posrkalo vase in postalo moje življenje.« Njegova prva pogodba je bil duet Neil and Jack s sošolcem Jackom Packerjem v slogu Everly Brothers. Prtvih nekaj singlov, ki so izšli 1962, ni bilo uspešnih, a so v revijah vsem štirim dali pozitivno oceno, zato je Diamond konec 1962 podpisal s Columbia Records kot solist. 1963 je izšel singl Clown Town / At Nihgt, obe pesmi sta bili omenjeni v revijah Billboard in Cashbox, a še vedno nista videli lestvic. Columbia je z njim prekinila pogodbo in posledično se je vrnil k pisanju pesmi za druge založbe.
V tem obdobju je pisal, ko je lahko, tudi na avtobusu in čez dan v Birdland Clubu na tamkajšnjem klavirju. Na teden je uspel prodati po eno pesem in komaj zvezal začetek s koncem. A majhno stanovanje nad klubom mu je omogočalo zasebnost, da se je lahko skoncentriral na delo in začele so nastajate bolj posrečene in globoke pesmi, ki jih ni pisal nihče. Cherry, Cherry in Solitary Man. Slednja je bila prva pesem, ki jo je posnel pod svojim imenom in je prišla na lestvice.
Končno uspehi
Uspešne so bile tudi pesmi za druge. 1965 je za Jay and the Americans napisal Sunday and Me, hit ki je prišel med prvih 20, njegova je tudi uspešnica I'm a Believer od The Monkees, ki je postala pop pesem leta 1966. Pesmi, ki jih je pisal zate, so priredili številni drugi glasbeniki, Elvis Presley, Marki Lindsay, pa Cliff Richard in celo hard rock skupina Deep Purple. 1966 je podpisal pogodbo z Bertom Bernsom in Bang Records, podružnico Atlantica. Tam je izdal Solitary Man, Cherry, Cherrxy in Kentucky Woman. Bil je dovolj znan, da je nastopal kot predizvajalec Herman's Hermits in The Who. Proti konec šestdesetih je zaškripalo med njim in Bernsom, Diamond je hotel bolj proste roke in večji delež od prihodka in je bil v sodnih sporih vse do 1977, ko je končno pridobil pravice nad svojimi posnetki. Marca 1968 je podpisal z Uni Records, delom Universala, kjer je konec leta izšel njegov debitantski album Velvet Gloves and Spit. Album ni prišel na lestvice, zato je takoj v začetku 1969 posnel novi album Brother Love's Traveling Salavation Show.
Sedemdeseta so njegova
Sredi 1969 se je preselil v Los Angeles, kjer je nastalo nekaj njegovih največjih uspešnic, med njimi Sweet Caroline (1969), Holly Holy (1969), Cracklin' Rosie (1970) in Song Sung Blue (1972), slednji dve sta prišli na prvo mesto Billboarda. 2007 je Diamond povedal, da je Caroline napisal za Caroline Kennedy, hčerko JFK-ja, 7 let pozneje pa je obrnil ploščo in to zelo znano pesem posvetil svoji takratni ženi Marcii. Leta 1971 je odigral sedem povsem razprodanih koncertov v Greek Tehatru v Los Angelesu, kjer so igrali največji tistega časa. Njegov koncert je bil prvi, ki je bil igran v stereo tehniki. Naslednje letoje razprodal kar 10 koncertov, ki so bili igrani v kvadrofonski surround tehniki, eden od njih je bil izdan kot dvojni živi album Hot August Night in velja za njegovo najboljše delo. V Avstraliji, kjer ima Neil Diamond največ privržencev, je album vztrajal na prvem mestu kar 29 tednov in med prvih 20 kar dve leti. Jeseni 1972 je 20 noči zapored nastopal v Winter Gardnu v New Yorku, kjer ni bilo solo nastopov vse od tridesetih let. Po teh koncertih si je Neil Diamond vzel premor in ni nastopal v živo vse do 1976.
Glasba uspešnejša od filma
V tem premoru je posnel glasbo za filmsko priredbo Bachovega Jonatana Livingstona Galeba in dva albuma, Serenade in Beautiful Noise. Za vsak album je porabil eno leto. »Vedel sem, da se bom vrnil, nisem pa vedel kdaj. Bll sem na poti šest let, imel sem dve leti in pol starega sina, ki me je rabil bolj kot poslušalci. Štiri leta sem tako posvetil sebi in sinu Jesseju.«
Leta 1973 je spet zamenjal založbo in se vrnil h Columbiji za milijon dolarjev po albumu (6,9 milijona v današnjih dolarjih). Prvi album s filmsko glasbo iz Galeba je bil bolj uspešen od gledanosti filma, ki so ga kritiki raztrgali. Richard Bach in Diamond sta tožila režiesrja Halla Bartletta, Bach, ker je preveč spremenil zgodbo iz njegove knjige, Diamond pa, ker je film narobe uporabil njegovo glasbo. Kljub neuspehu filma pa je album prišel na drugo mesto na Billboardu in Zlati Globus in Grammyja.
Nazaj na odrih
Na turnejo se je vrnil 1976 v Avstraliji, ena od novosti pa so bile pisane srajce, da bi ga videla tudi publika iz ozadja. Srajce je dizajniral Bill Whitten, hollywoodski modni oblikovalec, ki je delal tudi za Michaela Jacksona in The Commodores. Z Diamondom je delal vse do smrti 2006. Drugega od obeh albumov, Beautiful Noise, je produciral Robbie Robertson iz superskupine The Band, Diamond pa je nastopil tudi na njihovem poslovilnem koncertu. Aladdin Hotel v Las Vegasu mu je 1976 plačal 3,5 današnjih milijonov, da je nastopal v njihovi novi koncertni dvorani, ki je bila razprodana 4 dni zapored, koncert pa je obiskala vsa hollywoodska smetana, od Elizabeth Taylor do Chevyja Chasea. Na novem albumu I'm Glad You're Here with Me Tonight je tudi You Don't Bring Me Flovers, ki jo je za svoj album odpela tudi Barbra Streisand, pozneje pa sta posnela tudi duet. Njegov zadnji album desetletja je bil September Morn, ki je vključeval novo različico I'm Believer in Red Red Wine, ki jo bolj poznate v izvedbi UB40. Leta 1979 se je Diamond sesedel med koncertom v San Francisu in v bolnišnici prestal 12-urno operacijo, v kateri so mu odstranili tumor na hrbtenici. Spominjal se je, da je že kar nekaj let izgubljal občutek v desni nogi, po operaciji pa je trajalo nekaj mesecev, da je spet stopil na noge. »Bil sem tako obupan in prepričan, da bom umrl, da sem napisal tudi poslovilna pisma svojim prijateljem.«
Filmski poskus
Z Streisandovo bi morala posneti tudi film You Don't Bring Me Flowers, a se je Diamond raje odločil za klasiko Pevec jazza (1980) z Laurenceom Olivierjem in Lucie Arnaz. Čeprav je bil film slab, pa je dal nekaj odličnih pesmi, Love on the Rocks, Hello Again in America, slednja je bila za Diamonda še posebej čustvena, saj govori o njegovih starih starših. Pesem America je bila uporabljena ob različnih priložnostih, na primer ob vrnitvi talcev iz Iranske krize in ob stoletnici Kipa svobode. Film je bil neuspešen tudi zaradi tega, ker Diamond še nikoli ni igral in ni bil pripravljen na to. Neil Diamond je postal prvi dobitnik nagrade Razzie za najslabšega igralca, čeprav je bil nominiran tudi za Zlati globus za isto vlogo. Še ena od njegovih uspešnic, Heartlight, je črpala iz Spielbergovega filma E.T. vesoljček in čeprav ga v besedilu ne omenja, sta on in Columbia skoraj fasala tožbo Universal Pictures.
Počasen zaton in ponoven vzpon
V osemdesetih in devetdesetih je prodaja njegovih plošč padla, njegov zadnji singl na Billboardu je bil 1986, a na koncertih je še vedno gostil nepregledne množice, po Billboardu je bil 1986 najbolj dobičkonosen solist leta. 1987 je na Super Bowlu odpel ameriško himno, UB40 pa je posnel Red Red Wine, ki je tako kot I'm Believer od The Monkees postala bolj znana od Diamondovega originala.
V devetdesetih je Diamond spet postal popularen, za kar je najbolj poskrbela Sweet Caroline, ki jo uporabljalo na praktično vseh športnih dogodkih po svetu, da animirajo in pritegnejo k petju gledalce.
Diamanti novega tisočletja
Neil Diamond je novembra 2005 izdal studijski album 12 Songs, na katerem je kar nekaj znanih glasbenikov, tudi Brian Wilson od Beach Boys. Album je debitiral na visokem četrtem mestu Billboarda in po mnenju kritikov postal eden boljših s pesmimi, ki jih ni bilo že dolgo, dolgo časa. 12 Songs je bil tudi eden zadnjih albumov s Sonyjevo neslavno zaščito pred kopiranjem, ko glasbenega CD-ja ni bilo mogoče predvajati v računalniku. Diamond je gostoval v oddajah kot so Ameriški Idol, na strehi Jimmyja Kimmela je pel Sweet Caroline, potem ko so Kimmela, oblečenega v Diamonda, »aretirali«, junija 2008 pa je na festivalu v Glastonburyju v Angliji pel kar 108 tisoč poslušalcem. Koncert 2009 v Madison Square Gardnu so posnele kamere in je izšel na DVD-ju, CBS pa je skrajšano verzijo na dan izida predvajal po televiziji, ogledalo si jo je 13 milijonov gledalcev.
Leta 2011 je bil končno sprejet v Rock and Roll dvorano slavnih, decembra pa je pri ameriškem predsedniku prejel nagrado Kennedyjevega centra za življenjske dosežke. Diamond je bil tudi eden prvih, ki je izkoristil nove medijske platforme in socialna omrežja in tudi na tak način svojo glasbo v živo prenašal ljubiteljem. V svoji karieri je posnel kar nekaj božičnih albumov, marca 2017 pa je ob petdesetletnici kariere izdal antologijo Neil Diamond 50, aprila pa je začel svojo zadnjo koncertno turnejo.
Sladka Karolina
Sweet Caroline je od 2019 tudi del zaščitenega registra posnetkov Kongresne knjižnice zaradi svoje kulturne, zgodovinske ali estetske pomembnosti. DIamond jo je v času kovida prepesnil z novim besedilom na temo držanja razdalje in umivanja rok. Čeprav precej bolan, je tu in tam še vedno nastopil v živo. Poleti 2022 je na Broadwayske deske prišel tudi musical A Beautiful Noise, ki govori o Diamondovi zgodbi in njegovih pesmih. Razlog za prenehanje s koncerti tiči v njegovi bolezni, Januarja 1918 so mu diagonosticirali Parkinsonovo bolezen, zadnji del turneje ob petdesetletnici v Avstraliji in Novi Zelandiji pa so odpovedali.
Zasebno življenje
Neil Diamond je bil poročen trikrat. Prvič se je poročil 1963 s svojo ljubeznijo iz srednje šole, Jaye Posner, ki je postala učiteljica. Rodili sta se jima dve hčerki. Razšla sta se 1967 in ločila dve leti pozneje. Decembra 1969 se je poročil z asistentko producenta, Marcio Murphey, s katero ima dva sina, ločila sta se konec 1994. Septembra 2011 je 70-letni Diamond na Twitterju oznanil zaroko s 41-letno Kattie McNeil, producentko, s katero sta se poročila za zaprtimi vrati naslednje leto. McNeilova je tudi producirala dokumentarec o njem iz 2014.
