Ekipa osrednje turistične oddaje Televizije Slovenija Na lepše, ki nas vsak petek na TV SLO 1 ob 21.10 spomni na to, kako velika je Slovenija in koliko razlogov za odhod na lepše imamo samo nekaj korakov stran od domačega praga, tudi to jesen zasleduje trende v potovalni industriji ter išče manj znane lokacije, kjer je turizem še v povojih. V prvih mesecih so oziroma bodo še posebej izpostavili ljudi – ki živijo in delajo znotraj zavarovanih biosfernih območij, kjer je sinergija turizma in kmetijstva edina možnost preživetja – obmejne destinacije in kraje, ki imajo privilegij multikulturnosti, ter zgodovinska mesta skupaj z njihovim načinom revitalizacije starih mestnih jeder. Več o tem nam je razkrila urednica Marjana Grčman.
Kam ste se oziroma se še boste tokrat odpravili Na lepše?
Upam, da mi bo v posoških planinah še uspelo ujeti Anko Lipušček, upokojeno direktorico Mlekarne Planika, ki je resnična ambasadorka celotne Goriške in ki nenehno opominja, da brez obdelane krajine ne moremo sploh govoriti o turizmu. Rada bi tudi odšla v Porabje in se peljala z gozdno železnico do Lentija. Všeč mi je namreč žalobna melanholija prostorov na »konfinu«. Še posebej tam, kjer se v dušah ljudi še vedno čutijo rane, ki jih je pustila nekdanja železna zavesa.
Na kakšen način izbirate destinacije za oddajo?
Destinacije izbiram na način, da sledim zgodbi. In najlepše so v krajih, kamor mediji ne zaidejo prav pogosto, ter na prostorih nekdanje meje, na »konfinu«. Tam se je skozi zgodovino nabralo toliko čustev in spominov, ljudje so razvili svojstven način preživetja – zato se tam zgodbe rodijo same od sebe. Res pa je, da mora biti na drugi strani mikrofona človek, ki mu ljudje zaupajo. In to je še posebej pomembno pri televizijskem mediju, ki je za nekatere lahko precej invaziven. Med mano in sogovornikom se mora zgoditi neke vrste ljubezenski odnos, da se zgodi lepa zgodba.
Kako jih sprostite, da so vam pripravljeni kaj povedati pred kamero?
Emocije so tisto, kar je pomembno za televizijsko reportažo. Do ljudi pristopam s človeškim odnosom, brez novinarskega ega, s spontanostjo in smehom. Poskušam se vživeti v njihovo kožo in razumeti prostor, ki jih je definiral.
Ste s kom od sogovornikov stkali tudi pristno prijateljstvo?
Da. In sem jim hvaležna, da me sprejemajo v mojem kaotičnem ritmu.
Ste se povsod počutili dobrodošli?
Imam prijazne izkušnje, ker smo si skozi leta priborili zaupanje gledalcev. Praviloma so ljudje veseli obiska ekipe oddaje Na lepše. Ker jim ne prinašamo slabih novic, ampak dobro energijo. Ker želimo iz njihovega kraja in njihovih življenj narediti pozitivno zgodbo. Kar je že prava redkost v času, ko nas z naslovnic pozdravljajo naslovi družbene in socialne kataklizme.
Se v te kraje vračate tudi pozneje zasebno?
Vračam se tja, kjer se me pokrajina s svojimi ljudmi dotakne na meni lasten način. Vračam se v kraje, ki imajo staro dušo in ki budijo v meni nekaj otroško žalobnega. Se pa redno ustavljam na samotnih pokopališčih. Ljuba so mi tista iz Porabja, iz prve vojne ali napol razpadla kočevarska. Ker so skozi desetletja postali vrtovi. In tam poslušam tišino in se sprašujem, čigavo življenje zares odhaja, ali moje ali od onih, ki še pridejo za mano. Pokopališča srebam kot ingverjev čaj z medom. Še sama ne vem, zakaj.
Kateri pa je vaš najljubši kotiček?
Ob reki Krki. Večerne meglice tam so zares magične. V tistih mehkih gričih leži vasica, ki je moj dom in kjer so prosto po Pavču »meseci sami maji«.
Kje vam je nazadnje »vzelo sapo«?
Ne povem. Je pa ta sveti kotiček nekje v Zgornji Savinjski dolini. To je ena izmed zgodb, za katero sem moji prijateljici Ani, ki dela v Slovenski turistični organizaciji, za sveto obljubila, da tega ne bom snemala niti dajala v svet.
Kakšni smo Slovenci kot turisti?
Slovenci smo znani kot zahtevni gostje, težko nas je zadovoljiti in doma težje sežemo v žep za kakovosten produkt kot v tujini. Ne želim posploševati, toda zdi se, da smo še premalo ponosni na svet, ki nam leži pred domačim pragom. Turizem razumem kot domoljubje v njegovi najčistejši obliki.
Kam ste se prvič sami odpravili v svet?
Na Kitajsko po spletu naključij, nekje na začetku fakultete. Moj »cimer« je bil gospod, ki je trdil, da je ruski tajni agent. Na Trgu nebeškega miru, kjer sem fotografirala, so mi policisti hoteli zaseči fotoaparat in spomnim se, da je on posredoval ter so mi ga brez besed vrnili. Precej nenavadno srečanje.
Kam si še zelo želite iti, a vam do zdaj še ni uspelo?
Želja je dosti in morala si bom najti čas za »iti na pot«. Treking po Lofotskih otokih, pa Ferski otoki so zanimivi. Sever je nova črna v turizmu. Se mi pa toži po poletju, za katerega se mi zdi, da je letos odšlo v eni sami noči. V kratkem bom sicer koristila novo povezavo vlaka, ki vozi iz stare Gorice proti Neaplju.
Si s popotovanj prinesete kakšen spominek?
Da. Vedno si prinesem uhane. Velike in pisanih barv, tako kot mislim, da mora biti življenje.
Kaj je prva stvar, ki jo naredite, ko se vrnete domov, kaj najbolj pogrešate, ko ste v tujini?
Objamem moja dva fanta. Pokličem moje najljubše štiri prijateljice. Zakurim kamin in se ovijem v vonj domačih rjuh.
Lani ste za svoje delo prejeli tudi kristalni Triglav za osebnost leta v svetu turizma. Kaj vam pomeni ta nagrada?
Nagrade sem bila iskreno vesela, ker so institucije od zunaj opazile trud, ki ga jaz in celotna ekipa skupaj s snemalci, asistenti in montažerji vred vlagamo v promocijo naše dežele ter promocijo naših ljudi. Nagrada je svojevrstno zadoščenje, da vsi prevoženi kilometri, ure v montaži in na terenu puščajo sledi. Nekdo se nas bo mogoče v nekem drugem času spominjal. Sapfo, prva evropska pesnica, bi dejala: »Kar je lepo, je dobro, in kdor je dober, bo kmalu lep.«
