Maja Monrue je pisateljica, podkasterka, voditeljica, komičarka in producentka. Osem let je živela na Dunaju, kjer je delovala kot organizatorka prireditev za slovensko skupnost in soustanoviteljica dvojezičnega slovenskega vrtca. Med letoma 2011 in 2019 je napisala svoj knjižni prvenec Pot do Nje, priročnik za moške o tem, kako ljubiti sodobno žensko, ki je doživel že svoj peti ponatis, zdaj pa bo izšel tudi v nemškem prevodu v Avstriji, Nemčiji in Švici.
Kako vam je to uspelo?
V resnici je vse skupaj bilo zelo filmsko ... približno tako kot zgodba J. K. Rowling in še precej drugih pisateljev ... pošlješ 150 rokopisov, vsakega posebej podpišeš, zapakiraš v veliko kuverto, nasloviš na založbe in plačaš drago poštnino. Potem čakaš. Dobila sem točno tri odgovore v dveh letih in eden je bil sanjski. Moja knjiga gre med nemške bralce in na Frankfurtski sejem!
V knjigi skušate moškim na prijazen in enostaven način razložiti, zakaj sodobne ženske funkcionirajo, kot funkcionirajo, in od moških pričakujejo, kar pričakujejo. Kako po vašem funkcioniramo in kaj pričakujemo?
Na kratko je težko odgovoriti zares celostno, zato sem porabila 260 strani. (smeh) Ampak v osnovi se mi zdi, da ženske skozi vzgojo in okolje še zmeraj kot deklice dobivamo preveč informacij, ki nam sporočajo, da takšne, kot smo, nismo dovolj dobre. Vedno si lahko še malo bolj pametna, nujno moraš biti neodvisna, skrbeti moraš zase in biti lepa ... vse to samo zato, da lahko obstajaš v družbi. Moje prepričanje že od nekdaj temelji na tem, da so moški do sebe popustljivejši, ker jim ni treba zadostiti toliko kriterijem za sprejetost. Zato se tudi sami lažje sprejemajo in imajo radi. Verjamem, da lahko moški, ki iskreno ljubi svojo žensko in mu je všeč točno takšna, kot je, z večkratnimi ljubečimi potrditvami skozi različna dejanja in besede ženski pomaga, da globoko v sebi prepozna svoje edinstveno bistvo in popolnost. Da se umiri. Da se vzljubi. Po tihem verjamem, ženske to od moških pričakujemo in si želimo, ne upamo pa si (ali ne znamo) več na glas povedati, ker nas okolica, ki nas je pred desetletji še zatirala, zdaj skorajda sili, da se ljubimo in potrjujemo same in da smo popolnoma neodvisne od moških v svojem življenju. V svoji knjigi želim moškim pokazati pot do globine ženske, ki so si jo izbrali za življenje. Ker brezmejno verjamem v to, da se dopolnjujemo, če si to dovolimo na pristen in neobremenjen način. In da je v dvoje lažje in lepše odkrivati sebe in svoje globine.
Ste vi to svojim partnerjem od nekdaj dajali vedeti?
Seveda ne. Tudi jaz sem potrebovala čas, da se naučim in spoznam. Je pa v meni zmeraj bila močna želja po raziskovanju globin odnosa med moškim in žensko. Moj prvi mož se je soočal z žensko, ki se ni poznala, ki se je izgubljala v strahovih, ki se še niti ni začela iskati. Potem sem spoznala drugega moža, ki je bil osebnostno zelo močan in to je meni dalo oporo pri tem, da se soočim sama s seboj. Takrat se je iz mene izlila Pot do Nje, ki je nastala kot prijazna pripoved in usmeritev moškim, tudi mojemu lastnemu, da nam skozi svojo ljubezen ponudijo zavetje, znotraj katerega lahko poiščemo sebe in svojo svobodo. Odkar je napisana ta knjiga, bi težko rekla, da moškim ne dajem vedeti, kaj potrebujem. (smeh)
Tudi drugi zakon se ni obnesel. Kako ste se spopadli z neuspehom v zvezah?
Zdaj na to ne gledam več kot na neuspehe. Mislim, da bi morali stavek »Dokler naju smrt ne loči« preoblikovati v »Dokler naju življenje ne loči«. Dejstvo je namreč, da se skozi življenje spreminjamo in včasih gredo te spremembe vsaka svojo pot, ljudje pa ostajajo skupaj, ker so tako vzgojeni. Dati si svobodo novega življenja, ko se ne moreta več popolnoma podpirati v tem, kar sta, je vrednejše od iskanja ljubezni, ki naj bi vzdrževala odnos, ki se je preoblikoval v nekaj čisto drugega. V neuspeh si štejem vedno, kadar se neham poslušati, si pustim, da postanem nesrečna in zamorjena, in potem s tem obremenim še partnerja. Neuspeh je zame ne oditi takrat, ko je že nekaj časa vsega konec.
Česa pa nikoli ne boste razumeli pri moških?
Moj oče bi rekel, da ne razumem, da je moškim pomembna samo in izključno ena stvar. Zdaj je to začela govoriti še moja mama. In zdaj nisem več prepričana, ali ni morebiti to, da še vedno vidim moške kot globoka, razmišljujoča in ljubeča bitja, v bistvu nerazumevanje njihove pristne narave. (smeh)
Kaj pa vam je najbolj pomembno pri vzgoji sina Filipa?
Glede na to, kako zelo cenim moške in njihovo vlogo v naši družbi, mi je vzgoja sina največje življenjsko poslanstvo. Naučiti ga, kako ob sebi sprejemati odločno in močno žensko in hkrati kako prenesti tudi njeno ranljivost, zlomljenost in zasanjanost. Trudim se, ob tem pa razumem, da ga poleg mene vzgaja tudi okolje, v katerem živiva.
Pred kratkim ste družino povečali za psičko Marlo, pasme tamaskan. Zakaj ste se odločili ravno za to pasmo?
Že pred leti so v moje misli intenzivno začeli prihajati volkovi. Takrat sem začela raziskovati in ugotovila, da poleg češkoslovaškega volčjaka obstaja še kar nekaj »volčjih« pasem. Tamaskan je odlična izbira za vse, ki želijo volka z ovčarskim karakterjem – torej učljivega, primernega za družinsko okolje in zvestega. Marlo je izjemna. Nežna, a kljub temu igriva in zelo bistra.
Je na to vplivalo tudi to, da jo imata tudi Luka Dončič in Anamaria Goltes, Marlo prihaja celo iz iste psarne?
V bistvu sem to ugotovila šele kasneje, ampak sem navdušena. Psarna je ena najbolj priznanih na svetu, in to samo eno uro vožnje iz Ljubljane. Nekaj se šušlja, da bomo v kratkem imeli srečanje vseh slovenskih tamaskanov, kar bo zelo zanimivo.
Katerega od njiju pa bi si bolj želeli gostiti v vašem F.A.Y.N. podkastu in kaj bi vas najbolj zanimalo?
Oba imata zanimivo zgodbo, vendar bi se po 100 pogovorih z zvezdniki tokrat vseeno raje odločila za pogovor z Anamario ... vedno bolj me ima, da bi se na glas začela pogovarjati z ženskami, predvsem takimi, ki so v zvezah z zvezdniki in včasih zato v njihovi senci, a so hkrati same izredno ustvarjalne, duhovno bogate in globoke.
Kaj pa vas še zanima v življenju?
Zdaj, ko sem spet sama, ugotavljam, da me prvič zares vleče vase in v raziskovanje razsežnosti ženske svobode. Karierno pa me vleče v svet rock 'n' rolla, med glasbene ustvarjalce in tja, kjer se delajo velike stvari, kot sta bila dva pretekla projekta, katerih del sem bila, Bob leta in Slovenska muska v Stožicah. Biti del takšnih ustvarjalnih zgodb je zame neprecenljivo.
