Pevka Rebeka Dremelj je znana po svojih energičnih pesmih, tokrat pa je presenetila s čutno balado z naslovom Nekoč daleč nekje, ki govori o izgubi nekoga res pomembnega in bo verjetno marsikomu v uteho pa tudi v opomin.
Kdaj ste se sami prvič zavedeli človeške minljivosti?
Prvič sem se tega zavedela, ko sem sama zbolela. Do takrat sem bila v svoji glavi nedotakljiva in res nepremagljiva. potem pa sem se hitro začela zavedati, da sem zelo nadomestljiva.
Kaj od takrat počnete drugače?
Živim za vsak dan. Vsak dan resnično skušam izkoristiti do maksimuma. Seveda ne gre vedno z lahkoto, a z dobro voljo in z energijo so tudi prepreke lažje prehodne. Začela sem tudi bolj ceniti čas, ki ga preživim s svojo družino in prijatelji. Bolj sem se začela zavedati, kako pomembno je, da si vzamemo čas drug za drugega in si izkazujemo ljubezen in podporo. Doma si pogosto povemo, da se imamo radi, si pišemo sporočilca, si jih nastavljamo pod blazine, v šolske torbe, v žepe, pripravimo posebne večerje ali pa preprosto skupaj preživimo čas, ob katerem uživamo.
Kako z družino najraje preživljate skupni čas?
Skupni čas preživljamo na različne načine. Radi potujemo, se potepamo, igramo, plavamo, smučamo in vse, kar pač lahko počnemo skupaj kot družina. Veliko manj radi pa pospravljamo. (smeh)
Zdaj sta hčerki že tako veliki, da ju lahko pustite sami doma. Tako ste bili nedavno brez njiju na Zanzibarju. Kaj ste tam spoznali novega o sebi in o svetu?
Res je, hčerki sta že dovolj veliki, da bi ju lahko pustila doma, pa vendar ju ne pustim nikoli. Vedno grem z njima in vedno gremo na vsa potovanja skupaj kot družina. Če je potovanje delovne narave, kot je bil Zanzibar, kjer sem bila spremljevalka in animatorka Kompasovim gostom, takrat pa moja otroka ločita med zabavo in delom. Potovanje, kot je Afrika, ti pomaga bolje razumeti raznolikost sveta in ceniti majhne stvari v življenju. Vedno pravim, da bi vsak vsaj enkrat moral videti pristno Afriko. Moji hčerki sta jo že in sta bili navdušeni.
Kaj bi si še zelo želeli videti in izkusiti?
Še vedno si želim videti veliko krajev in doživeti različne kulture. Med drugim bi rada obiskala Machu Picchu v Peruju, se potopila v kulturo Indije in do potankosti raziskala Francosko Polinezijo.
Kako se odločate za destinacije?
Pri izbiri destinacij se običajno posvetujemo kot družina. Vsak od nas ima svoje želje in interese, zato se trudimo najti destinacijo, ki bo ustrezala vsem. Pomembno nam je, da na potovanju vsi uživamo. Letos smo budžet za potovanja že izpraznili, za drugo leto pa že malo gledamo cene kart, ker vendarle je kakršnokoli potovanje za štiričlansko družino kar zalogaj …
Katero potovanje z vašimi starši pa je vam ostalo v najlepšem spominu?
S starši nismo nikoli potovali, smo pa vseeno preživljali kvaliteten čas kot družina. Veliko smo hodili na izlete, smučali in se kopali.
S starši ste si še vedno zelo blizu. Se ob njih včasih še vedno počutite kot otrok?
Seveda, ob svojih starših se včasih še vedno počutim kot otrok, in to v lepem smislu. Vedno sem hvaležna za njihovo podporo in ljubezen, ki jo še vedno čutim.
Kaj otroškega pa si želite, da bi vaši hčerki čim dlje nosili s sabo?
Želim si, da moji hčerki čim dlje nosita s seboj radost, veselje in čudenje nad svetom. Želim, da ohranita svojo otroško iskrico in se nikoli ne nehata spraševati, raziskovati in učiti. To je ena od najdragocenejših stvari, ki ju lahko naučimo.
