Nedeljski večeri na POP TV so od 24. septembra dalje rezervirani za solze, smeh, objeme in zabavo za vso družino. Kako da ne, saj je tu že deveta sezona šova Slovenija ima talent, v katerem nas je tokrat pričakala osvežena žirantska miza. Ani Klašnji, Marjetki Vovk in Ladu Bizovičarju se je pridružil Andrej Škufca. Andrej se sicer z Ladom že zelo dobro pozna izza žirantske mize šova Zvezde plešejo, Ana in Marjetka pa v takšni obliki z njim sodelujeta prvič. Tudi mi smo se prvič pogovarjali z vsemi žiranti skupaj. In kaj so nam oziroma so vam, dragi bralci, zaupali? Poglejmo!
Kako ste se razvijali kot člani žirije skozi različne sezone šova talentov? Kateri so bili vaši največji izzivi?
Marjetka: Moj izziv je bil definitivno ta, kako podati kritiko, saj sem bila sama deležna kar direktnih in surovih kritik, zato se mi je zdelo sploh na začetku normalno, če povem brez olepševanj. Pa sem z leti ugotovila, da lahko kritiko poveš tudi na pozitiven način, kot spodbudo. To se mi zdi veliko bolje, že tako je svet okoli nas kar preveč kritičen, in če si kot žirant sposoben namesto surovosti najti spodbudne besede, je to lepo. Sploh če gre za mladega človeka, ki ima še cel svet pred sabo.
Ana: Prvo leto, ko sem bila v žiriji, sem bila stara 30, z mano pa sta bila Branko Čakarmiš in Damjan Damijanović. Stara mačka, ki nekako že vse znata, zato sem se počutila kot ribica, ki želi čim več spoznati, se naučiti. Potem pa je bilo vsako leto lažje, tudi naš odnos je postal bolj prijateljski. Zadnja leta smo se vsi žiranti res sprostili in smo imeli res prijateljski odnos. Sploh ko sta se pridružila še Lado in Marjetka, smo res postali prijatelji in mislim, da se to vidi tudi na TV. Vedno pravim, da me je ta oddaja naučila poslušanja in empatije. Kar se zelo pozna tudi v mojem vsakdanjem življenju. Tudi ko pride kdo nov, se poskusim vedno vživeti vanj. Razmišljam o tem, kako je njemu, ko stoji tam, kako se počuti. In zato imam rada to oddajo, ker je tako resnična.
Lado: Staral sem se. Tako da moji izzivi so predvsem povezani s staranjem.
Kako ocenjujete in primerjate različne talente ter katerim merilom dajete največji poudarek?
Marjetka: Različni so kriteriji ocenjevanja, včasih nas prepriča kvaliteta, ko talent res tehnično brezhibno izvede svojo točko, včasih pa nas talent prevzame s svojo karizmo, simpatičnostjo, izvirnostjo ali pa enostavno vidiš, slišiš potencial, ki ga lahko razvije, in verjameš vanj in mu zato daš zeleno luč za naprej. Vedno nas prevzame tisto nekaj več, tiste iskre v očeh, volja, drznost. Ni nujno, da je točka popolna, da nam je všeč.
Ana: To je res najtežje, vse talente z različnih vetrov primerjati med seboj. Tudi pevci so drugačni, eni so že šolani pevci, drugi pridejo direktno iz kopalnice. Zato res iščemo nekoga, ki pride na oder z neko željo, nekim zagonom, strastjo, ki nas prepriča. Ko vidiš, da je pripravljen narediti vse, da uresniči svoje sanje, je to nekaj najlepšega.
Andrej: Različne talente ocenjujem in primerjam, pevca pač ne moreš primerjati s plesalcem in čarovnika ne s pevcem. Odvisno od tega, kaj človek počne. Ne primerjam akta z drugim, temveč poskušam vsakega nastopajočega oceniti posebej. Ali ima talent za to, kar počne, in ali je točka, ki bi jo rad poslal naprej.
Najdejo se tudi kandidati, ki morda nimajo ravno talenta, ampak želijo vseeno predstaviti nekaj povsem edinstvenega. Kakšen pristop uberete takrat?
Marjetka: Mislim, da tudi mi z leti vedno bolj cenimo vsakega, ki ima pogum in si upa stopiti na naš oder. Včasih sama izvedba ni dobra, pa nas vseeno talent ali nasmeje ali zabava in to je to, namen je dosežen. Ni treba vse vzeti zares, tako ali tako se potem v nadaljevanju naredi sito med dobrimi in slabimi, zakaj pa ne bi nekdo prišel samo po zabavo ali izkušnjo.
Ana: Pri njih ponavadi velja, da so se še bolj pripravili, da so res razmišljali o nastopu. Jaz vedno pravim, da talent je 10 odstotkov, ostalo je pa trdo delo, strast in zagon. Da si nekaj tako želiš, da si pripravljen delati za to, razmisliš o tem, kako boš kaj izpeljal, da ni na prvo žogo. Vedno se mi zdi, da če si pripravljen, ne more iti nič narobe.
Lado: Tam sem zato, da povem svoje mnenje. Na ljudi, ki se pogumno poskušajo predstaviti, gledam z veliko simpatijo. Niso tisti, ki pristanejo na sivino povprečja.
Andrej: Marsikdo se pride pokazat, ker želi samo izkušnjo. Ker je res toliko raznolikih točk in ljudi, je tudi moj pristop vedno drugačen.
Ali menite, da lahko šov talentov spodbuja in razvija umetniške talente na dolgi rok?
Marjetka: K razvoju talenta najbolj prispevajo izkušnje, te so tako zelo dragocene. Lahko si najboljši v svoji kopalnici ali dnevni sobi, ampak pravi rezultat napredka je, kako si sposoben točko izpeljati pod pritiskom, ko te vsi gledajo. Zdaj je veliko tiktokovskih zvezd, ki so vrhunski, ko se posnamejo v varnem okolju, ko pridejo pred občinstvo, pa ni to to. Te izkušnje so pri nas redke, zato so toliko bolj dragocene.
Lado: Seveda!
Ana: Vsekakor. Čeprav morda nekdo reče, da je to samo še ena resničnostna oddaja. Jaz imam izjemno rada to oddajo prav zato, ker potem spremljam te kandidate, kako se razvijajo, kako delajo naprej in jim je to odskočna deska. Veliko jih dejansko potem živi od glasbe, plesa, svojega talenta. Je pa izjemno dober pogled, kako je, ko prvič stojiš na odru pred publiko, na TV, kako je, ko te 'uštimajo', ti dajo mikrofon, se ukvarjajo s tabo. Nima vsak te izkušnje. Ta oddaja je čudovita. Res, čudovita je.
Andrej: Jaz mislim, da lahko. Ampak predvsem je pokazatelj in odskočna deska. Nakazuje na možnost, da bi lahko nekoč bil uspešen. Da od tega potem tudi živi. In seveda spodbuja ljudi, da se pokažejo, poskusijo.
Kakšne so prednosti in izzivi ocenjevanja talentov na televiziji v primerjavi z drugimi dogodki oziroma šovi?
Marjetka: V vseh letih smo prav v naši oddaji dali krila številnim mladim talentom, ogromno karier se je začelo prav na našem odru, pa poglejmo samo nekaj pevcev, ki imajo danes uspešne glasbene kariere, Luka Basi, Maja Keuc, Žan Serčič, BQL in še bi lahko naštevali. Slovenija ima talent je definitivno šov, kjer so se uresničile sanje, tudi take na dolgi rok, ne samo instantne slave.
Ana: Prednost je to, da poskušamo tu res biti pozitivni, jih opogumiti, jim dati podporo, ne pa je vzeti. Slabo je pa to, da sem časovno omejena, drugače bi tem posameznikom zagotovo dala še kakšen nasvet, mnenje.
Andrej: Lahko ga primerjam zgolj s plesnimi tekmovanji, ampak to je seveda neprimerljivo, ker je ta šov tako širok, da ga težko enačim z ozko usmerjenim profesionalnim pristopom, ki ga imam, ko ocenjujem plesno tekmovanje. Takrat je tudi ostrina mojega ocenjevanja strožja. Prednost je, da je šov široko zastavljen in spoznamo res raznolike talente. Hkrati pa je to tudi največji izziv, ker je težko med seboj koga primerjati.
Kako se odločate med tekmovalci, ki imajo podobno stopnjo talenta? Kaj naredi nekoga izjemnega?
Marjetka: Tisti ščepec razlike med dobrimi naredi osebnost, energija posameznika, njegova sposobnost komuniciranja s publiko, da se zna dotakniti naših src.
Ana: Nekaj več. Ko pride ta človek na oder, je tebi prijetno. Si ga želiš gledati. To je to, kar naredi človeka umetnika, pa tudi če je slabši pevec, plesalec, ga boš opazil med vsemi ravno zato, ker odseva nekaj več.
Lado: Na srečo pridejo takrat do izraza gledalci, njihovo mnenje in glasovi.
Andrej: Vsake toliko pride nekdo, ki ima dodaten element, faktor, ki te spodbudi do te mere, da rečeš, aha, ta je boljši. Nekdo pride gor in je ena sama osebnost, pa tudi če je bolj surovo. Nekdo je bolj izjemen, ker prinese osebno noto, osebni element. Če imaš pa še tehniko, je to toliko boljše. Je pa seveda treba nenehno delati, da si vedno boljši.
Katera odločitev je bila doslej najtežja?
Marjetka: Ponavadi je najtežje, ko izbiramo kandidate za polfinale, iz velikega števila dobrih moramo izbrati samo nekaj njih. Takrat te najbolj boli, ker veš, da bodo tudi dobri izpadli iz tekmovanja.
Ana: Tudi meni je najhuje, ko se odločamo za polfinaliste. Na avdiciji je malo lažje, daš komu da, ker veš, da je še en krog selekcije. Pri tej selekciji se pa res velikokrat vprašamo, ali smo se prav odločili. Če smo dovolj raznoliki in moraš zato včasih koga izločiti, čeprav bi si zaslužil, da je v polfinalu. Ta je res zoprna in te odločitve so res najtežje.
Andrej: Kakorkoli se zdi, da je enostavno reči ne, ni. Nekdo res pride, se potrudi, da vse od sebe, ti pa mu moraš dati ne.
Lado: Najtežja je bila sama odločitev, ali bi se sploh pridružil žiriji.
Andrej, vas smo sicer spremljali v drugih šovih. Kako je stopiti v čevlje Branka Čakarmiša?
Andrej: Zdaj sem bil že v treh različnih šovih, vsak je malo drugačen. Ne poskušam stopiti v njegove čevlje, ker sem drugačen in bom drugačen, ker nima smisla biti takšen, kot je bil on. Se pa gotovo vzpostavi neka nova dinamika, kemija, drugačen 'flov', ko pride nov član žirije.
Slišim, da je/bo letos padlo šest zlatih gumbov. Nam lahko malce namignete, v katero smer gredo ti talenti?
Ana: Malo smo kršili pravila, saj kaj pa je narobe s tem. Je že bilo šest točk, ki so bile take, da so vredne nastopa na polfinalnem odru. So pa zelo raznolike točke.
Lado: Lahko bi, ampak ne bom. Tudi tega, kaj boste dobili za novoletno darilo, vam ne bom povedal. Ker bi pokvaril presenečenje.
Andrej: Ti gumbi bodo šli kar v različne smeri. Ko boste gledali, boste presenečeni.
Bo pritekla kakšna solzica? Kateri izmed vas je sicer najbolj čustven?
Lado: Bo!
Andrej: Solze so že pritekle. Obe dami sta že jokali, in to ne enkrat. Gotovo je tudi mene kakšna točka ganila, ne sicer do solza. Pa ne samo ena. Nisem pa še potočil solzice. Mogoče pa to še pride.
Ana: Jaz sem že nekaj let označena za največjo jokico, ampak mislim, da to lento letos predajam Marjetki. Čustveni smo vsi, ampak koliko kdo pokaže … midve z Marjetko sva mami in zato naju to še bolj gane. Solzic je kar veliko, zelo je čustvena sezona. Ni pa samo to, je veliko navdušenja, smeha. Super bo!
Kakšen je vaš nasvet za tiste, ki želijo sodelovati v slovenski različici šova in se potegovati za zmago?
Ana: Moj nasvet je predvsem ta, da so oni že zmagovalci, že samo zaradi tega, ker so se odločili narediti ta korak in se prišli pokazat. Mi se zavedamo, kako težko je stati na tem odru, zato sem zelo hvaležna, da sem v prvi vrsti, kjer lahko komu pomagam in mu dam lepo popotnico za naprej. Kdorkoli pride na oder, naj samo uživa v tistih trenutkih na odru, ker se mu ne more zgoditi nič slabega.
Andrej: Lepo pa je, če pridejo ljudje dobro pripravljeni.
Lado: Prijavite se!
