Z njim smo se pogovarjali o njegovih začetkih, glasbeni poti, sodelovanjih z drugimi umetniki in o tem, kaj ga čaka v prihodnosti. V pogovoru je bilo veliko smeha, iskrenosti in tudi nekaj nostalgije. Krasen in iskren pogovor z enim najbolj priljubljenih glasbenikov v regiji, ki ima res veliko srce, polno ljubezni. Tudi zato ga imajo vsi radi.
Začniva na začetku. Kje se je rodil mali Miro?
Mali Miro se je rodil v ljubljanskem kliničnem centru, leta 1976, in tukaj živi od takrat. Ima korenine iz Makedonije in Bosne, tako da je razpet po celi regiji.
Kdaj je mali Miro začutil glasbo?
Lahko bi rekli, da mi je v zibelko položeno … Pri šestih letih pa sem spoznal Beatlese, ko je moj brat dobil za rojstni dan zbirko njihovih kaset. Takoj sem začutil neke močne emocije. Poleg tega mi je bila zelo všeč tudi pesem Born in the USA, Brucea Springsteena … Takrat sem si že zamišljal, da bom nekoč stal na odru in pel to pesem.
Je v družini še kakšen glasbenik?
Vsi nekaj žvižgajo, znajo nekaj pihati. (smeh) Vsi so namreč prišli z vasi, kjer ali dobro plešejo ali dobro igrajo frulice. (smeh).
Ste obiskovali te vasi, ko ste bili še otrok?
Seveda, imeli smo stoenko GTL 55, ki je bila letnik 85, in sem bil tako ponosen na ta avto, da sem celo naselje poklical, da so ga videli. Notri smo imeli kasetnik in od Ljubljane do Skopja smo v njej kakih 20 ur poslušali naše komade, tisti so mi ostali še danes v duši.
Kdaj ste prvič stopili na oder?
Na večji oder sem stopil, ko sem bil star 15 let, v oddaji Karaoke. Bil sem tretji, pel pa sem skladbo takrat zelo popularne skupine California. Leta 1987 sem potem začel igrati bobne. Bobnal sem približno deset let, potem sem začel igrati kitaro, ker sem videl, da bobnarji nobene punce domov ne peljejo … Samo kitaristi. (smeh)
Kakšna glasba vam je bila blizu, ko ste bili še najstnik?
Michael Jackson, Michael Bolton, George Michael, Sade …
Torej bolj umirjena, romantična?
Ja, taka glasba mi je blizu - ljubezenska, emotivna. Čeprav v življenju nisem bil velikokrat razočaran, jo vseeno zelo rad poslušam. Od jugoslovanskih bi pa rekel Bijelo dugme, Crvena jabuka, Bajaga, Riblja čorba ... Tudi slovenski izvajalci so mi seveda bili zelo všeč - Slavko Ivančič, California - skratka, vse živo.
Znani ste po tem, da naredite pravi žur. Kakšna je vaša skrivnost?
Ni skrivnosti, pač so emocije. In te z leti še naraščajo. Morda je to posledica staranja. Mnogo ljudi je boljših pevcev od mene, na primer moj prijatelj Vlado Pilja, ki je po mojem mnenju najboljši v Sloveniji. Sicer pa vsak nastop dojemam, kot da je moj zadnji. Dajem vse od sebe, kar se vidi na mojih podočnjakih in utrujenem obrazu. Vedno iščem načine, kako zadovoljiti občinstvo in jim dati tisto, kar si želijo.
Kako pa skrbite za svoj prepoznavni, hripavi glas?
Poznam pevce, ki se izogibajo mrzlim pijačam in podobnim stvarem. Jaz pa sem drugačen; že celo življenje delam vse nasprotno. Lahko sem hripav, a če mi boš ob dveh ponoči naročila, da zapojem lepo pesem ali spustim pravo arijo, jo bom …
Oder ste si že delili z zelo znanimi izvajalci. Za mnoge ste na primer odprli koncert. Mi jih lahko naštejete?
Mislim, da skoraj ni izvajalca, s katerim si nisem delil odra. Tu so Halid Bešlić, Zdravko Čolić, Bijelo dugme, Dino Merlin, Ceca, Aca Lukas, Dragana Mirković … Seveda tudi s slovenskimi. Poleg tega sem bil nekaj časa tudi pevec skupine Pop design. V svoji skromni, a bogati zgodovini sem bil z največjimi.
Te ljudi ste tudi osebno spoznali. Kaj menite o njih?
Mnogi ljudje so me razočarali, pravzaprav večina. Ko si mlad, sanjaš o tem, kako bi bilo srečati določeno osebo. Toda ko jo končno spoznaš, ugotoviš, da ni takšna, kot si si jo predstavljal v preteklosti.
Dobro, ne bova govorila o tistih, ki so vas razočarali, dajva raje o tistih, ki so vas navdušili. Kdo vas je najbolj?
Pred kratkim sem bil v Kopru s Halidom Bešlićem. Bil sem gost na njegovem koncertu. Halid je oseba, ki me ni nikoli razočarala, tako po naravi kot po duši. Ko sem bil star 11 let in sem se peljal v Makedonijo, sem njegove pesmi poslušal z občudovanjem. Takrat sem ga dojemal kot izjemno osebo, skoraj nadzemeljsko. Zelo ga cenim, tako njegovo delo kot njega samega.
Imate veliko prijateljev, med katerimi so tudi zelo znani ljudje. Kako ste se znašli v tej zvezdniški družbi?
Če nastopaš povsod, spoznaš vse kotičke in ljudi. Pravzaprav pojem že celo svoje življenje. Čeprav nisem pogosto v medijih, sem veliko med ljudmi, na terenu. Mislim, da v Sloveniji ni kotička, kjer ne bi nastopal.
Čutite leta, ki minevajo … da se malo naveževa na vašo skladbo Starimo ljubavi?
Ja, staramo se, staramo, prijateljica (smeh). Vsi gremo čez to fazo, ko sem imel 25 let in sem komu pel za abrahama, sem si rekel - joj, kako so stari ti ljudje … A zdaj sem jaz že tu blizu.
Kdo pa bo vam pel za abrahama?
Mambo kings … (smeh). Moji prijatelji, njih bi imel.
Kdo pa je napisal skladbo Starimo ljubavi?
Skladbo je napisal izjemni Martin Žunec. Bil sem presenečen, koliko ljudi mi je ponudilo roko, ko sem jo ustvarjal, in sem zelo hvaležen vsem, ki so prispevali k temu, da je pesem ugledala luč sveta. Res se vsem zahvaljujem iz srca. Presenetilo me je, kako zelo je pesem priljubljena med ljudmi. Med koncerti si jo ljudje večkrat zaželijo.
Če bi lahko šli 30 let nazaj v čas - kaj bi spremenili?
Mogoče bi malo manj hodil na poker. Malo sem nagnjen k hazarderstvu … Mogoče bi pa moral biti tudi malo bolj resen že leta nazaj. Šele zdaj imam občutek, da sem končno dozorel …
Kaj pa prihaja za to pesmijo? Še kaj novega?
Ja, prihaja malo bolj hitra, bo taka bolj gostilniška. Posvečena bo vsem mojim prijateljem in vsem, ki majo radi družbo in pogrešajo svoje prijatelje, ker se v zadnjem času res premalo družimo, in včasih, čeprav imam partnerko, se počutim osamljenega, saj res pogrešam svoje prijatelje.
Ob teh besedah pa sta se intervjuju pridružila še njegova srčna prijatelja, Goran Obrez in Denis Avdić ... več v zgornjem videu!
