Umrla je stara le 26 let, a je bila v tem kratkem obdobju kar devet let del filmske industrije. S svojo podobo platinaste blondinke, porednim nasmehom in vlogami negativk je ustvarila kult igralke, ki so mu potem sledile številne druge hollywoodske zvezdnice. Njena filmska kariera je vzletela 1930 s filmom Angeli pekla Howarda Hughesa in potem, ko je z njim posnela nekaj slabih filmov, prestopila k MGM. Tam je pokazala svoj talent za komedijo in ustvarila nekaj izjemnih filmskih vlog, po popularnosti pa je hitro presegla tudi smetano studia: Joan Crawford, Greto Garbo in Normo Shearer.
Delavsko dekle
Harlean Harlow Carpenter se je rodila 3. marca 1911 v Kansas Cityju v zvezni državi Missouri. Njen oče Mont Clair Carpenter je bil zobozdravnik, mama Jean Poe Harlow pa hčerka bogatega nepremičninskega posrednika Skipa Harlowa. Ta jo je proti njeni volji poročil z igralkinim očetom in čeprav je bila v zakonu precej nesrečna, sta z Mont Clairom ostala skupaj in živela v hiši njenega očeta.
Harlean Harlow so od malih nog klicali Baby in šele pri petih letih je izvedela za svoje pravo ime – Harlean. Z mamo sta si bili zelo blizu, Jean Poe je bila zelo zaščitniška do nje in ji je vcepila idejo, da je za vse zaslužna ona. »Vedno je bila samo moja,« je mama Jean večkrat povedala v intervjujih. Jean Carpenter je bila pozneje, ko je mala postala igralka Jean Harlow, znana kot Mama Jean.
Kratek izlet v Hollywood
Ko je Harlean končevala šolo, je mama vložila vlogo za ločitev in sodišče je 29. septembra 1922 požegnalo ločitev, skrbništvo pa v celoti dodelilo mami. Čeprav je Harlean oboževala tudi svojega očeta, ga po ločitvi ni več veliko videvala. Leta 1923 se je mama Jean s Harlean preselila v Hollywood v upanju, da bo tam lahko postala igralka, a so ji povedali, da je za to prestara. Zato je svoje ambicije unovčila preko svoje hčerke in Harlean se je znašla v Hollywoodski šoli za dekleta, kjer je spoznala tudi Douglasa Fairbanksa Jr., Joela McCreo in Irene Selznick. Ko je pomladi 1925 dopolnila 14 let, je šolo zapustila.
S prazno denarnico sta se Jean in Harlean preselili nazaj v Kansas City, potem ko je dedek Skip postavil ultimat svoji hčerki, da jo bo razdedinil, če ga ne bo ubogala. Nekaj tednov pozneje je Skip poslal svojo vnukinjo na poletni tabor v kamp Cha-Ton-Ka v Michigan, kjer je Harlean zbolela za škrlatinko. Mama Jean je odšla po njo, vendar so ji tam preprečili, da bi jo videla. Harlean je potem obiskovala srednjo šolo v Lake Forrestu v Illinoisu in to zato, ker je bila šola blizu Chicaga, kjer je bil doma mamin ljubimec Marino Bello.
Prva poroka
V prvem letniku srednje šole se je družila s prijateljico iz višjega letnika, ki jo je spoznala z 19- letnim Charlesom Chuckom Fremontom McGrewom III, dedičem bogate družine. Jeseni 1926 sta bila Harlow in Chuck že zelo resno v zvezi, poročila sta se 1928. Tudi mama Jean se je poročila istega leta, januarja 1928, z Bellom, vendar se Harlean njene poroke ni udeležila. Dva meseca po poroki je Chuck dopolnil 21 let in dobil del svoje dediščine. Par je zapustil Chicago in se preselil v Los Angeles na Beverly Hills, kjer je Harlean živela družabno življenje bogate žene. McGrew ju je preselil daleč stran od njene mame in stran od njenega vpliva. Nobeden od njiju ni delal, hodila sta na zabave in se vdajala razvratu in alkoholu.
Nekaj pred kamero
V Los Angelesu je Harlean spoznala mlado igralko Rosalie Roy in se spoprijateljila z njo. Ker Royeva ni imela avtomobila, je zaprosila Harlean, da jo zapelje v Fox Studios na sestanek. Med čakanjem na Rosalie so Harlean opazili možje pri Foxu in ji ponudili delo, vendar jih jezavrnila češ da je film ne zanima. Vseeno je od tam odšla z vabilom na avdicijo. Nekaj dni pozneje se je Rosalie stavila s svojo prijateljico, da nima poguma, da bi šla na avdicijo. Ker Harlean ni želela izgubljati stav in na prepričevanje njene mame Jean, ki je v tem času že prišla za njo v Los angeles, je Harlean odšla v agencijo Central Casting in se tam vpisala z maminim dekliškim imenom, Jean Harlow.Čeprav so ji ponudili več vlog in jo stalno klicali, se ni zmenila zanje, dokler je spet mama ni prepričala, da je sprejela delo v studiu. Harlean je nastopila v svojem prvem filmu Zaveza časti (1928) kot nepodpisana statistka s plačo okoli 120 današnjih evrov na dan in malico. Iz te prve vloge so prišle druge, plača je zrasla na takratnih 10 dolarjev na dan, 17-letno dekle pa se je pojavilo v filmih Lov za možmi (1928), izgubljenim filmom Charleya Chasea in Marinec Moran (1928).
In potem malo več
Decembra 1928 je zdaj Jean Harlow podpisala petletno pogodbo s Hal Roach Studios za plačo 100 dolarjev na teden. Imela je manjše vloge v kratkih filmih Laurela in Hardyja, Double Whopee, Svoboda in Plenilci slanine (1929), v katerem je bila celo podpisana v stranski vlogi. Marca 1929 se je sprla s Halom Roachem, češ da ne more toliko delati, ker to uničuje njen zakon, Roach pa je pred no strgal pogodbo in jo odpustil. Potem se je junija istega leta odselila od McGrewa in preselila k materi Jean in njenemu novemu možu Bellu. 1929 je nastopala kot statistka v Ta stvar, imenovana ljubezen, Bližnja harmonija in Parada ljubezni. V zvočni komediji On, ona in ostali (1929) s Claro Bow je prvič tudi izgovorila nekaj besed. Konec 1929 jo je opazil Ben Lyon, igralec, ki je snemal Hughesov Angeli pekla, po drugi različici pa je nanjo postal pozoren glavni kamerman Arthur Landau in jo predstavil Hughesu. Hughes je takrat ponovno snemal večino prizorov v zvočni tehniki in je potreboval igralko, ki bi zamenjala Greto Nissen, katere norveški naglas ni bil primeren za njen lik. Hughes je preveril Jean, kaj zna in ji takoj dal vlogo. 24. oktobra 1929 je Jean Harlow podpisala petletno pogodbo s Hugheso s plačo 100 dolarjev na teden ali okoli 1600 današnjih evrov. Na snemanju je Jean tudi prvič srečala šefa MGM, Paula Berna, ki bo postal njen naslednji mož.
Leta platinaste zvezdnice
Angeli pekla so bili premierno predvajani 27. maja 1930 in postali najbolj gledani film leta, prehiteli so celo prvi zvočni film superzvezdnice Grete Garbo, Anna Christie. Vloga v letalskem spektaklu Howarda Hughesa je Jane Harlow izstrelila med največje zvezdnice. Čeprav jo je publika oboževala, so bili kritiki manj navdušeni. New Yorker je na primer zapisal, da je njena igra »obupno prazna«, na drugi strani pa je revija Variety opisala, da »pri njej ni važen talent, ampak tisto, kar ima«.
Kljub uspehu v Angelih, je sledila nepodpisana vloga v Chaplinovem Luči velemesta (1931), njen prizor pa potem sploh ni pristal v končni različici. Brez drugih zaposlitev se je Hughes odločil in jo poslal na premiere Angelov pekla po drugih ameriških mestih, njegovo podjetje Caddo Company pa jo je posodilo drugim studiom, kjer je dobila več pozornosti: Skrivnostnih šest (1931) s Clarkom Gableom, Železni mož (1931) z Lewom Ayresom in Sovražnik ljudstva (1931) z Jamesom Cagneyem. Čeprav so bili filmi relativno uspešni, ji kritiki niso bili naklonjeni. Potem je bila kratko obdobje v zvezi z gansterjem Abnerjem Zwillmanom, ki ji je kupil diamantno ogrlico in rdečega Cadillaca, šefu Columbia Pictures, Harryju Cohnu pa plačal za dva filma. Njun odnos se je končal, ko je Zwillman o njej grdo govoril drugim imenom podzemlja, to pa je prišlo na njena ušesa.
Velike vloge
Prvi film je bil Caprin Platinasta blondinka (1931) z Loretto Young. Čeprav je Jean Harlow zanikala, da se barva, je njena takrat precej nenavadna barva las nastala z redno uporabo amonijaka, belila in milnih kosmičev. Na ta način si je Harlow tudi uničevala lase, je pa dobila mnogo posnemovalk, Howard Hughes pa je organiziral tekmovanja po celih ZDA, katera bo bolj podobna igralki. Potem je sledil Tri pametna dekleta (1932) z Mae Clarke, kjer je bila Jean Harlow prvič napisana v glavni vlogi. Zatem jo je Hughes posodil MGM-u za Pošast iz mesta (1932), direktor Paul Bern pa jo je poslal na 10-tedensko turnejo Vzhodno obalo, kjer je napolnila vsako prizorišče, kjer je nastopila. Kljub temu, da so se ji kritiki posmehovali, je Jean Harlow le še pridobivala na popularnosti in februarja 1932 so turnejo podaljšali še za šest tednov. Jean bi morala igrati tudi Ann Darrow v King Kongu (1933), pa je bila zasedena pri MGM, zato je vlogo, napisano zanjo prevzela rjavolasa Fay Wray in nosila platinasto lasuljo.
Leta pri MGM
Jean Harlow je zdaj bila v zvezi s Paulom Bernom, ki je Louisu Mayerju predlagal, da jo MGM odkupi od Hughesa. Ta je možnost zavrnil – MGM-ova dekleta so imela stil in eleganco, Harlow pa to v njegovih očeh ni bila. Potem je Bern uspel prepričati šefa produkcije Irvinga Thalberga in Jean Harlow je na svoj 21. rojstni dan, 3. marca 1932 izvedela, da se seli k MGM.
Pri MGM je takoj dobila velike vloge, v katerih so poudarjali njen videz in komedijantstvo. Čeprav se je osebnostno spreminjala, pa je imela večen smisel za humor. 1932 je zaigrala v komediji Rdečelaska, prvi film, v katerem je začela spominjati na igralko in je eden redkih, v katerih je imela drugačno barvo las, čeprav je nosila rdečo lasuljo. Sledil je Rdeči prah, njen drugi film z Gableom, s katerim sta skupaj posnela šest filmov, večkrat pa je igrala tudi s Spencerjem Tracyjem in Williamom Powellom. Med snemanjem tega filma so njenega takrat že 2 meseca moža, Paula Berna, našli pri njima doma mrtvega. Nastal je velik škandal, saj so sprva sumili Harlow, da ga je umorila, potem pa se je pokazalo, da je Bern storil samomor s pištolo. Mnogo let pozneje se je pokazalo, da je Berna umorila nekdanja ljubica, MGM pa je v izogib negativni publiciteti vse skupaj prikazal kot samomor. Po Bernovi smrti je Harlow takoj skočila v afero z boksarjem Maxom Bearom, ki je bil poročen z igralko Dorothy Dunbar. MGM ni hotel še enega škandala, zato so Jean Harlow »uradno« poročili z režiserjem fotografije, Haroldom Rossonom. Predstava za javnost se je z tiho ločitvijo končala osem mesecev pozneje.
Magnet za gledalce
Leta 1933 je MGM že videl, kaj ima v rokah z navezo Gable-Harlow, zato jima je namenil nov film, Objemi svojega moža (1933), še eno uspešnico, posneta pa sta bila še komedija Večerja ob osmih in Seksbomba (1933). Vsi ti filmi so bili t.i. »pre-Code«, v času, preden so od 1934 začeli dobivati oceno primernosti po starostnih skupinah in zelo gledani.
Naslednje leto je z Lionelom Barrymoreom posnela Dekle iz Missourija (1934), v katerem je studio želel omehčati njeno podobo, a je film, že padel pod cenzuro in so mu morali celo spremeniti prvotno ime Rojena za poljube. Z Gableom je posnela še dva uspešna filma: Pustolovščina na Rumenem morju (1934) in Žena proti tajnici (1936). Od 1933 je bila Jean Harlow ena glavnih igralk za polnjenje kinodvoran in bolj popularna od kolegic pri MGM, ki jih je povsem zasenčila. Njeni filmi so prinašali dobičke celo v času Velike depresije. Po koncu dogovorjenega tretjega zakona je Harlow spoznala Williama Powella, še eno MGM-ovo zvezdo in bila z njim v zvezi dve leti. Skupaj sta zaigrala v njenem prvem musicalu, Nepremišljena (1935). Še ena velika uspešnica je bil Suzy (1936), kjer je povsem zasenčila Caryja Granta in Franchota Tonea in Pridanič (1936) s Spencerjem Tracyjem, ki je bil finančna polomija, je pa bil precej boljši komedija Vesela dama (1936) s Powellom in Tracyjem, naslednje leto je bil posnet njen zadnji končani film, Osebna lastnina (1937), komedija W.S. Van Dykea z Robertom Taylorjem v glavni vlogi.
Tragičen odhod
Januarja 1937 sta Jean Harlow in Robert Taylor šla v Washington v podporo dobrodelni akciji predsednika Roosevelta ob njegovem rojstnem dnevu. Harlow, ki je bila demokratka, je že 1936 podprla Rooseveltovo kampanjo. Tam je staknila grdo gripo in okrevala šele v času podelitve Oskarjev, kjer se je pojavila z možem. Produkcija njenega šestega filma s Clarkom Gablom, Saratoga, bi se morala začeti marca 1937, a je bila prestavljena, ker je dobila sepso ob ekstrakciji modrostnih zob in pristala v bolnišnici. Snemanje se je vendarle začelo 22. aprila, 3. maja pa je bila na naslovnici revije Life. 20. maja med snemanjem filma, se je začela počutiti slabo – utrujenost, vrtoglavica, zadrževanje vode in bolečine v trebuhu niso predramile studijskega zdravnika, ki je menil, da gre le za posledice prebolele gripe. Soigralka Una Merkel je opazila, da je Harlow na snemanju dobila kar nekaj kilogramov, sivo barvo in da je bila precej utrujena. 29. maja med snemanjem prizora, v katerem ima njen lik vročino, je bila Jean Harlow vsekakor bolj bolna kot lik. Med posnetki se je naslanjala na Gablea in rekla: »Počutim se grozno, pelji me prosim v garderobo!«.
Zadnje ure
Na sceno so poklicali tudi njenega moža, ki je snemal drugi film in ta jo je odpeljal domov. Naslednji dan je bilo stanje še slabše in je poklical mamo Jean in zdravnika. Ker so bolezni premaknile že njene prejšnje filme, niso zganjali panike. Zdravnik je 2. junija ugotovil, da ima vnet žolčnik, stanje se je rahlo popravilo, zato so napovedali vrnitev na snemanje sedmega junija. Naslovi v medijih so bili kontradiktorni: »Harlow je resno bolna« in »Harlow se vrača na snemanje.« Ko se ni pojavila na setu, jo je Gable obiskal in opazil, da je zelo otečena in da ima v izdihu vonj po urinu, oboje znak odpovedi ledvic. Obisk drugega zdravnika je razkril, da ne gre za vnet žolčnik ampak zadnji stadij odpovedi ledvic. 6. junija je Jean rekla, da Powella ne vidi jasno in da ne razloči, koliko prstov ji kaže. Zvečer so jo prepeljali v bolnišnico, kjer je padla v komo, umrla je naslednji dopoldan ob pol dvanajstih zaradi možganskega edema kot posledice odpovedi ledvic. Stara je bila le 26 let.
Posledice iz otroštva
O vzrokih njene bolezni je bilo veliko napisanega, zelo verjetno pa je ob škrlatinki pri 15 letih doživela tudi vnetje ledvičnih čašic, zaradi katerega je vse življenje trpela za visokim pritiskom, ta je na koncu tudi privedel do odpovedi ledvic. Jean Harlow so pokopali v Forrest Lawnu v Glendalu v privatni loži, ki jo je Powell kupil za današnjega pol milijona evrov. K počitku je bila položena v roza spalni srajci, ki jo je nosila v Saratogi, v rokah pa je držala gardenijo. MGM je po njeni smrti nameraval na novo posneti prizore v Saratogi, v igri sta bili Jean Arthur in Virginia Bruce, a zaradi nasprotovanja javnosti so potem uporabili tri dvojnice in na novo napisali nekaj scen brez nje. Film je doživel premiero julija 1937, dva meseca po njeni smrti in je postal največja uspešnica tega leta in tudi najbolj dobičkonosen film v karieri prve platinaste blondinke.