Herezíja je izraz za krivoverstvo, torej za napačno, za krivo vero, za nekakšno versko zablodo. Kdor uči ali zagovarja krivo vero, je torej herétik, izraz herezija pa najpogosteje uporabljamo za krivo vero v okviru krščanstva, ko se določena prepričanja pač ne skladajo s prepričanjem večine kristjanov.
Mnogokrat v zgodovini so heretike preganjali zaradi pomanjkanja strpnosti do prevladujoče Cerkve in do ostalih ločin oziroma verskih skupnosti. V antiki je bil eden vidnejših primerov preganjanje kristjanov v prvih stoletjih krščanstva, saj so cesarji, kot so bili Neron, Domicijan, Decij, Valerijan in Dioklecijan imeli krščanstvo za tujek, ki ga je treba odstraniti v prid državne religije. Prav tako, nekako milo za drago, pa je zatem tudi krščanska Cerkev preganjala heretike. Sveti Avguštin, Irenej Lyonski in drugi so z razpravami bíli bitke proti gnosticizmu, arijanizmu, manihejstvu, donatizmu in pelagijanstvu, v srednjem veku pa so bili sporni tudi albižani, katari, bogomili, v novem veku pa husiti in skratka vsi, ki se niso uklonili edinemu pravovernemu nauku Cerkve.
Tokratni film pravi takole: dve mladi mormonski misijonarki (sestra Barnes/Sophie Thatcher in sestra Paxton/Chloe East), članici razvpite Cerkve Jezusa Kristusa svetih in poslednji dni, sta prisiljeni dokazati svojo vero od trenutka dalje, ko potrkata na vrata in ju sprejme diabolični gospod Reed (Hugh Grant) ter ju ujame v svojo smrtonosno igro mačke in miši. Film je izredno temačna igra, polna bogatih dialogov in intelektualnih debat, kjer se žanrsko prepletata grozljivka in psihološki triler. Reed namreč mladi vernici potegne v najtemnejše kotičke svojega uma in ju sooči s težko izbiro med vero in dvomom.
Filmsko glasbo podpisuje ameriški komponist Christopher (Chris) Bacon, do sedaj bolj avtor glasbe za različne televizijske produkcije, saj je bil nominiran za nagrado Emmy prav za svoje delo na televiziji NBC. Kakorkoli – gre za dokaj mračni in dekadentni film, poln dogmatike in raznovrstne herezije.
