Igralec in producent je sprva igral dobrodušne mišičnjake, pozneje pa je odigral tudi bolj kompleksne like. V 45-letni filmski in TV karieri je bil štirikrat nominiran za Oskarja, dobil je dve nagradi BAFTA in en Zlati globus. Ameriški filmski inštitut ga postavlja na 19. mesto največjih igralcev klasične hollywoodske kinematografije.
Rojen športnik
Burton Stephen Lancaster se je rodil 2. novembra 1913 v New Yorku v delavski družini. Mama je bila gospodinja, oče pa poštar, vsi štirje stari starši pa so emigrirali s severne Irske, točneje iz Ulstra in so bili protestanti ter angleškega rodu. Lancaster je odraščal v Vzhodnem Harlemu in v srednji šoli postal navdušen nad gimnastiko in košarko. Po srednji šoli je dobil športno štipendijo za Univerzo v New Yorku, je študij kmalu opustil.
Že pri devetih letih je srečal Nicka Cravata, igralca in akrobata, s katerim sta ostala prijatelja za vse življenje. Skupaj sta se v lokalnih gledališčih naučila igranja in cirkuškega nastopanja. V tridesetih letih prejšnjega stoletja sta ustanovila akrobatski duet Lang & Cravat in se pridružila cirkusu bratov Kay. Po uspešnih cirkuških letih pa je 1939 Lancaster moral zaradi poškodbe stopala zaključiti s to profesijo. Začasno je našel delo kot prodajalec in potem kot pojoči natakar v različnih restavracijah.
Klic domovine
Januarja 1943 se je pridružil ameriški vojski kot del posebnih sil 21. divizije, ene od vojaških skupin, ki so potovale skupaj s četami in skrbele za zabavljaštvo in moralo. Z ameriško peto armado je bil v Italiji od 1943 do 1945, iz vojske pa je bil odpuščen oktobra tega leta, potem pa se je vrnil domov v New York. Sprva ni bil navdušen nad idejo, da bi spet igral, a ga je nek producent, potem ko ga je srečal v dvigalu na obisku njegove punce, povabil na avdicijo. Uspešno jo je prestal in dobil vlogo v igri Zvok lova. Ta je bila na sporedu le tri tedne, a dovolj, da ga je opazil hollywoodski agent Harold Hecht. Lancaster je imel že kar nekaj ponudb, a mu je Hecht obljubil, da bosta v petih letih od prihoda v Hollywood producirala svoje filme. Preko Hechta ga je spoznal tudi producent Hal B. Wallis, ki ga je odpeljal v Los Angeles in z njim podpisal neekskluzivno pogodbo za osem filmov.
Začetek z Avo
Še pred snemanjem prvega filma z Wallisom si ga je izposodil Mark Hellinger in ga postavil v Hemingwayevo priredbo Morilci (1946) z Avo Gardner in Edmondom O'Brienom. Film je bil velika uspešnica in je Lancasterja in Gardnerjevo izstrelil med zvezde. V istem času je posnel tudi Puščavski bes (1947) za Wallisa Gola sila (1947). Slednji je bil zaporniški film, ki je bil prav tako dobro sprejet. Wallis je svoje filme izdajal preko Paramounta in tako so njegovi igralci imeli možnost pokazati tudi v Dekle za Hollywood (1947). Hodim sam (1947) je bil naslednji film za Wallisa in ob njem igrata tudi Lizabeth Scott in mladi Kirk Douglas, prav tako Wallisov varovanec. To je bil prvi od šestih skupnih filmov z Douglasom in eden najbolj gledanih tega leta. 1948 je za Universal posnel Millerjev Vsi moji sinovi, tretji film za Wallisa pa je bila še ena priredba Oprostite, napačna številka (1948) z Barbaro Stanwyck.
Kdo je Norma?
Hecht je držal svojo obljubo in skupaj z Lancasterjem sta ustanovila produkcijsko podjetje Norma Productions in z Universalom podpisala pogodbo za film Poljubi kri z mojih dlani (1948). Film ni prinesel dobička, je pa navdušil kritike. Z režiserjem Robertom Siodmakom in Yvonne De Carlo je posnel še en film, film noir Drzni alibi (1949). Film bi moral producirati Hellinger, a ker je ta malo pred tem umrl, je njegovo delo prevzel Michael Kraike. V njem se pojavi tudi mladi Tony Curtis. Četrti film za Wallisa je nastal istega leta, Krvavi diamanti. Norma Productions pa je dobil tudi pogodbo za tri filme z Warner Bros. Prvi je bil pustolovski Plamen in puščica (1950), kjer je Lancaster spet obudil svoje cirkuške sposobnosti, pridružil pa se mu je tudi Cravat in film je bil velikanska uspešnica, prinesel je kar 6 milijonov dolarjev in bil največja Warnerjeva uspešnica tega leta. Film je pomagal Lancasterja pokazati v čisto drugačni luči.
20th Century Fox si ga je izposodil za Gospod 880 (1950), MGM pa ga je dal v popularni vestern Dolina maščevanja (1951), za Warner Bros pa je odigral enega največjih športnikov vseh časov v Jim Thorpe (1951). Norma je potem podpisal pogodbo s Columbio preko svoje podružnice Halburt za dva filma, prvi je bil Deset visokih mož (1951), drugi pa komedija Prvikrat (1952), prva Lancasterjeva produkcija, v kateri ni igral. Norma je 1951 postal Hecht-Lancaster Productions in prvi film pod novim imenom je bil še ena pustolovščina, ki jo je režiral Siodmak, Škrlatni pirat (1952), v njem pa spet igra tudi Cravat. Drama Vrni se, mala Sheba (1952) s Shirley Booth, v produkciji Wallisa, pa je bila še ena sprememba žanra. Del pogodbe z Warnerjem je bil tudi dogovor, da Lancaster zaigra zanje tudi izven svojih produkcij in komedija Dekle južnih morij (1953) z Virginio Mayo je bila ena takih. Pod svojo streho je produciral Njegovo visočanstvo O'Keefe, pustolovščino z Joan Rice, scenarij pa je napisal James Hill, ki je kmalu postal partner pri Hechtu in Lancasterju.
Pesek in indijanci
Po Warnerju je Lancasterjeva produkcija podpisala z United Artists, začenši s filmom Apač (1954) in Lancasterjem v vlogi indijanca. Sledil je še en vestern, Vera Cruz (1954) z Garyjem Cooperjem. Oba filma sta bila zelo popularna. Po prvih dveh filmih je UA z njim podpisal novo pogodbo za sedem filmov, med njimi so tudi filmi, v katerih Lancaster ni igral. Prvi film je bil Marty (1955) z Ernestom Borgnineom in Betsy Blair. Borgnine je dobil Oskarja za glavno vlogo, Lancaster pa Oskarja za najboljši film in še Zlato palmo. S proračunom 350 tisočakov je prislužil 2 milijona dolarjev. Film je Hechta in Lancasterja spravil med najbolj uspešne neodvisne producente v Hollywoodu. Mož iz Kentuckyja (1955) je bil Lancasterjev režiserski prvenec, v katerem je igral tudi glavno vlogo, soigralka Anna Magnani pa je dobila Oskarja.
Hill se gre zraven
Od 1955 je bil Hill enakopravni del produkcijske hiše Hecht-Hill-Lancaster (HHL), njihov prvi skupni film pa je bil Trapez (1956), kjer je Lancaster spet zganjal cirkuške norčije, v njem pa nastopata še Tony Curtis in Gina Lollobrigida. Uspeh je prinesel novo podaljšanje zdaj HHL z United Artists. 1956 sta Hecht in Lancaster vstopila tudi na glasbeni trg z več založbami v partnerstvu z Loringom Buzzellom. Za zaprtje pogodbe z Wallisom je posnel še Dežni mož (1956) s Katharine Hepburn, za vlogo je bil nominiran za Zlati globus – in Obračun pri O.K. Corralu (1957) s Kirkom Douglasom, ki je bil velika uspešnica. Sladki vonj uspeha (1957) je nastal v koprodukciji z Curtisovo firmo Curtleigh Productions. Kljub finančnemu neuspehu velja za enega najboljših Lancasterjevih filmov.
Še sedem filmov je nastalo pod okriljem HHL, od tega je v štirih igral tudi Lancaster: Pluj tiho, pluj globoko (1958) s Clarkom Gableom, Ločene mize (1958) z Rito Hayworth (ki je postala Hillova žena), David Niven in Wendy Hiller pa sta za vlogi v njem dobila Oskarja, Hudičev vajenec (1959) s Kirkom Douglasom in Laurenceom Olivierjem, ki je prinesel izgubo ter vestern Neoproščeno (1960) z Audrey Hepburn, ki je bil velika polomija. Tudi ostali trije niso prinesli denarja: Fantovščina (1957), Veliki korak (1959) in v Avstraliji posneti Poletje sedemnajstega dekleta (1959). Leta 1960 je zaradi skrhanih odnosov s HHL razpadel, Hill pa je z ženo odšel na svoje in ustanovil Hillworth Productions.
Oskar za pijanca
Lancaster je 1960 odigral naslovno vlogo v Elmer Gantry (1960) za United Artists. Vloga pijanca mu je prinesla tako Oskarja kot Zlati globus. Lancaster je igral tudi v Sojenju v Nurembergu (1961) in Ptičarju iz Alcatraza (1962), za katerega je bil spet nominiran za Oskarja, dobil pa je nagrado BAFTA in nominacijo za Zlati globus. 1963 je posnel Otrok čaka z Judy Garland, potem je v Italiji z Alainom Delonom posnel Leopard (1963), ki je bil zelo uspešen v Franciji, v ZDA pa spregledan. Igral je še v Seznamu Adriana Messengerja (1963) z Douglasom in z njim spet v Sedem dni v maju (1964). Še ena njegova uspešnica je bil vestern z Leejem Marvinom, Profesionalci (1966). Leta 1966, ko je bil star 52 let, je gol nastopil v filmi Plavalec, čeprav pred snemanjem sploh ni znal plavati. V pripravah se je moral naučiti snemati, snemanje pa je bilo težavno zaradi stalnih sporov z režiserjem Frankom Perryjem. Surrealistični film so objavili šele 1968 in je bil neuspešen, Lancasterjev lik, ki plava med hišami v soseski, pa je ena njegovih najboljših vlog. Do konca šestdesetih je posnel še tri filme v koprodukciji z Rolandom Kibbejem, Lovci na skalpe (1968), Čuvaji gradu (1969), oba je režiral Sidney Pollack in Klateški molji (1969)
Letališče
Po številnih flopih je 1970 posnel Letališče z Deanom Martinom, Georgeom Kennedyjem, Vanom Heflinom in številnimi drugimi. Film Rossa Hunterja je dobil devet nominacij za Oskarja. Sledila je serija vesternov: Čuvaj zakona (1971), Valdez prihaja (1971) in Ulzanin pohod (1972), ki ga je spet produciral s Hechtom in je postal kultni film. 1974 je še drugič sedel na režiserski stolček za film Polnočni mož (1974). Posnel je tudi nekaj televizijskih filmov in imel stransko vlogo v Kasandrin most (1976) in glavno v Otok Dr. Moreauja (1977). Nastopil je v vietnamskem filmu Poslednji boj (1978), kjer je del plače namenil pomoči pri končanju filma in Zulujska zora (1979).
Zadnja leta
Osemdeseta je začel s filmom Atlantic City (1980) s Susan Sarandon in bil nominiran za Oskarja, s Claudio Cardinale je posnel Koža (1982) in koprodukcijski miniseriji NBC in RAI, Marco Polo. V osemdesetih je snemal večinoma karakterne vloge, v komediji Močni fantje pa je še zadnjič zaigral s Kirkom Douglasom. Ena zadnjih vidnejših vlog je bila v filmu Polja sanj (1989), njegovi zadnji nastopi pa so miniserije Fantom iz opere (1990), Potovanje groze (1990) o ugrabitvi ladje Achille Lauro in Drugačna, a enaka (1991) s Sidneyem Poitierjem.
Politika in usmeritve
Lancaster je bil vnet zagovornik liberalne politike, pogosto je podpiral rasne in druge manjšine, zato je bil tudi večkrat cilj preiskav FBI, znašel pa se je tudi na znamenitem Nixonovem seznamu »sovražnikov«. Glasno je nasprotoval vietnamski vojni in smrtni kazni, 1972 pa je sodeloval pri kampanji demokratskega predsedniškega kandidata Georgea McGoverna. Lancaster je tudi prenesel v javnost zadnje besede Rocka Hudsona, ko je ta umiral za AIDS-om in je bila to še nedotakljiva tema.
Tri poroke in pet otrok
Burt Lancaster je vedno skrbel, da je njegovo zasebno življenje kljub zvezdništvu ostajalo skrito javnosti. Prvič se je poročil z June Ernst, akrobatko na trapezu in se od nje ločil enkrat proti koncu tridesetih, po nekaterih podatkih pa šele 1946. Svojo drugo ženo Normo Anderson je srečal med vojaškim služenjem v Italiji. Ta se je zapičila vanj že, ko je šele stopil z letala in vprašala oficirja, kdo je ta lepotec in ali je poročen. Oficir je poskrbel za zmenek na slepo, poročila sta se 1946. Zdaj tudi veste odgovor na vprašanje Kdo je Norma od malo prej. Skupaj sta potem delovala v različnih dobrodelnih kampanjah, rodilo se jima je pet otrok. Bill je bil prav tako igralec in scenarist, ostali so še James, Susan, Joanna (filmska producentka) in Sighle. Zakon ni bil srečen. Razšla sta se 1966 in ločila 1969.
Od 1966 je bil v zvezi s frizerko Jackie Bone, ki je delala na snemanju filma Profesionalci. Razmerje je bilo vročekrvno. Jackie je nekoč na večerji, na kateri sta bila Sidney Pollack in Peter Falk, celo razbila steklenico na njegovi glavi. Na koncu sta se menda razšla zaradi verskih prepričanj, ki jih Lancaster ni prenašal, bil je namreč velik ateist.Njegov tretji zakon s Susan Martin je trajal od septembra 1990 do njegove smrti 1994. Med ljubicami, ki mu jih pripisujejo so tudi Deborah Kerr s snemanja Od tu do večnosti (1953) Joan Blondell in Shelley Winters.
Vsega je enkrat konec
Ko se je približal šestdesetim, so ga pestile žilne težave, januarja 1980 pa je skoraj umrl med rutinsko operacijo žolčnika. 1983 je doživel dva lažja infarkta in dobil štiri obvode.Vseeno je še naprej igral in bil aktiven na mnogih področjih. 30. novembra 1990, ko je bil star 77 let, ga je zadela možganska kap in ga pustila delno paraliziranega, kar je pomenilo tudi konec njegove igralske kariere. Umrl je na domu v Los Angelesu, potem ko je 20. oktobra 1994 ob petih zjutraj doživel tretji infarkt. Njegovo telo so kremirali, pepel pa raztresli v spominskem parku Westwood. Nanj spomija le majhna spominska ploščica na tleh, ki nosi ime in letnico. Burt Lancaster je doživel 80 let.
