Nataša Bokal je aktivno smučarsko kariero sklenila leta 2003, mediji pa so jo zaradi številnih uspehov takrat uvrščali med tako imenovane vražje Slovenke: »V naših časih je bilo smučanje šport številka ena. Veliko nas je bilo, ker tudi ni bilo toliko drugih športov in je večina ljudi živela za ta šport. Danes pa je to izgubilo svoj naboj, pa tudi rezultatov ni dovolj. Rezultati sicer niso slabi, samo malo jih je. Imamo enega tu in enega tam. Nekoč smo imeli recimo šest smučarjev in vseh šest nas je lahko prišlo med prvo deseterico. Takih časov ne bo več. Žal. Imamo nekaj upov, ampak manj. Način življenja je drugačen, pa veliko drugih športov imamo in vsi so zelo dobri. Nekoč smo bili smučarji, pa morda skakalci, pa kakšen iz drugih športov, zdaj imaš pa nogomet, košarko in rokomet, pa atletiko, kolesarjenje, vsepovsod imamo uspehe.«

S smučarskimi kolegicami ima še stike in tudi svojo kariero je nadaljevala v svetu smučarije. Vrsto let je bila zaposlena pri zagrebški smučarski zvezi, zadnja leta pa dela kot trenerka mladincev v domačem smučarskem klubu v Škofji Loki: »Opravljam delo trenerja, samo trenutno sem že več kot eno leto na bolniškem dopustu. V bistvu se mi je bolezen ponovila. Že pred šestimi leti sem bila operirana in prestala zdravljenje s kemoterapijo. Zdaj se je ponovilo in trenutno sem spet na kemoterapijah. Pred šestimi leti sem bila operirana na rodilih, zdaj se je rak ponovil na drugih mestih, en zasevek je tudi na pljučih. Saj se zdaj manjša, ampak ni še konec terapij. Na srečo dobro prenašam terapije in razen tega, da nimam las, se res zelo dobro počutim,« pravi pogumna borka. Bolezen bi lahko tudi skrila z nošenjem lasulje, a to zavrača. Že od nekdaj je nosila zelo kratke pričeske: »Če bi imela zdaj lasuljo z dolgimi lasmi, bi se mi zdelo smešno, ker nikoli nisem imela dolgih las. So sicer tudi kratkolase lasulje, samo me to, da sem brez las, ne moti toliko. Pozimi imam tako in tako kapo, poleti pa sem brez. Nimam težav s tem.«

Borka od nekdaj

Že pred šestimi leti, ko se je rak prvič pojavil na rodilih, je bolezen sprejela pozitivno: »Tako kot že prej vse težave in poškodbe, ki sem jih imela v življenju. Če tako ravnaš, je vse lažje. Nikoli nisem imela faze obupavanja. Rekla sem si: 'Gremo dalje in gremo se borit.' Ne moreš kar obupati. Pred šestimi leti je trajalo okrevanje približno pol leta, zdaj sem doma že od 1. novembra lani. Za mano je štirinajst kemoterapij. Zagotovo je tudi veliko odvisno od značaja človeka, da se boriš in se ne predaš. V življenju so vzponi in padci. Jaz sem imela tudi veliko poškodb in že takrat bi lahko vrgla puško v koruzo, pa sem se vedno takoj, ko se je kaj zgodilo, odzvala. Nisem razmišljala, zakaj se je to zgodilo ravno meni, ampak sem takoj pomislila, kako bomo to težavo rešili. Ta miselnost mi je ostala in tako se tudi zdaj v primeru bolezni odzovem.«

Kakšnih drugih podpornih terapij nima, saj pravi, da popolnoma zaupa uradni medicini: »Pogosto me sprašujejo, ali sem zdaj čisto zamenjala prehrano, in odvrnem, da ne. Zgodi se, da mi po kemoterapijah kakšne jedi ne prijajo, ampak to le zato, ker se ti okus malo spremeni. Na primer, kave kar pol leta nisem pila, zdaj jo spet. Kadim ne, pijem ne, edina razvada, ki jo imam, je, da rada jem sladko in temu se nisem odrekla. Prisegam na uradno medicino, in kar oni rečejo, tega se držim. Moje izkušnje s slovenskim zdravstvom so zelo dobre, nimam nobenih pripomb. Tudi nimam nobenih privilegijev. V čakalnici čakam, tako kot vsi preostali. Tako in tako so vsi hitro na vrsti, sploh če imaš raka, nihče nikjer kaj dosti ne čaka, si kar hitro obravnavan.«

Tudi med smučarsko kariero je imela Nataša veliko opravkov z zdravniki in bolnišnicami. Vrstile so se poškodbe kolen, prestala je kar enajst operacij, po koncu kariere pa še dve: »Imela sem tudi tuberkulozo, ampak imam res dobre izkušnje. Ne čutim potrebe, da bi šla, na primer, na zdravljenje v tujino. Zdi se mi, da se naši zdravniki res trudijo in delajo vse, kar je potrebno. In tudi na onkološkem inštitutu delajo res dobro.«

Še vedno aktivna

Nataša ves čas vzdržuje kondicijo, veliko hodi in ostaja aktivna: »Če je mogoče, grem ven in prehodim vsaj pet kilometrov. Se pa pazim. V nakupovalna središča sploh ne hodim, ne zdrava in ne bolna.« Rada gre tudi pogledat otroke na trening smučanja. Ponosno nam zaupa, da je med njenimi varovankami tudi njena nečakinja Ana Bokal: »Če ima tekmo kje blizu, jo grem pogledat. Seveda ji dam tudi kakšen nasvet in ga upošteva. Stara je 18 let, trenutno ima maturo in mora malo balansirati med športom in šolo. Ampak je pridna. Možnosti ima na obeh področjih dobre.«

Za čas, ko bo ozdravela, ima še veliko ciljev in želja: »Veliko je še destinacij, ki jih nisem obiskala, a še enkrat bi rada šla v Ameriko. Ne maram ameriškega načina življenja, ampak za smučati je Amerika super. Njihova smučišča so res vrhunska. Velika, široka, kakovostna in dobro pripravljena. Zelo je visoko, sneg je drugačen. Bolj suh je. Sploh v Koloradu ne pada nikoli tako moker sneg kot pri nas. Tja bi z veseljem še šla. Čeprav, ko pogledaš, koliko stane smučarska karta tam, 200 dolarjev plus … To so nore cene, a je čisto polno. Vail, Beaver Creek in Aspen – ta del mi je bil všeč.«

Za leto 2025 si sicer ni postavila nobenih zaobljub, ima le eno veliko željo: »Upam le, da bom ozdravela. Vem, da bom v začetku leta še nadaljevala s kemoterapijami, ampak upam, da se to neha v letu 2025.«