»Vse skupaj se je začelo sredi 80. let, ko sem bil mlad kirurg v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Kot nekdanjemu plavalcu mi je bil šport blizu, starejši kolega, prav tako kirurg, pa me je navdušil za tek na smučeh. Ker sem imel zelo malo časa, saj sem veliko delal, potreboval pa sem kondicijo, sem se odločil, da bom avto pustil v garaži in v službo tekel. Trinajstkilometrska razdalja in tek sta me ravno prav zbudila ter mi dala moč in energijo za delo. Bil sem na svežem zraku, poslušal petje ptic, medtem ko so moji kolegi izgubljali živce v kolonah,« pripoveduje Brane Breznikar. »Teh 26 pretečenih kilometrov na dan je bil super trening. Kondicija se je nabirala, moje roke na operacijah pa so bile še bolj umirjene. A zgolj tek mi kmalu ni bil več dovolj, zato sem začel še kolesariti in plavati. Slednje mi je bilo zelo ljubo, saj sem se kot nekdanji plavalec najbolje počuti v bazenu in na srečo smo ga v Slovenj Gradcu imeli.«

Ob podpori družine

»Od takrat naprej, ko sem začel trenirati za triatlon, je bila v to vključena vsa družina. Na triatlone sem namreč vzel s seboj ženo Mojco ter hčerki Lidijo in Evo,« pravi Brane, ki se je prvega triatlona v Sloveniji udeležil pred točno 40 leti. Eva, ki se nam je pridružila pri pogovoru, ob tem doda: »Hodili smo na ta triatlonska prizorišča in tam taborili, oče pa je treniral in tekmoval. Tako lepo je bilo ob avstrijskih jezerih, kjer smo se igrali otroci iz različnih držav. Čeprav nismo razumeli drug drugega, smo se sporazumeli s kretnjami, igračami in na različne načine. Zanimivo, ne glede na to, da sem očeta vrsto let spr