»Vse skupaj se je začelo sredi 80. let, ko sem bil mlad kirurg v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Kot nekdanjemu plavalcu mi je bil šport blizu, starejši kolega, prav tako kirurg, pa me je navdušil za tek na smučeh. Ker sem imel zelo malo časa, saj sem veliko delal, potreboval pa sem kondicijo, sem se odločil, da bom avto pustil v garaži in v službo tekel. Trinajstkilometrska razdalja in tek sta me ravno prav zbudila ter mi dala moč in energijo za delo. Bil sem na svežem zraku, poslušal petje ptic, medtem ko so moji kolegi izgubljali živce v kolonah,« pripoveduje Brane Breznikar. »Teh 26 pretečenih kilometrov na dan je bil super trening. Kondicija se je nabirala, moje roke na operacijah pa so bile še bolj umirjene. A zgolj tek mi kmalu ni bil več dovolj, zato sem začel še kolesariti in plavati. Slednje mi je bilo zelo ljubo, saj sem se kot nekdanji plavalec najbolje počuti v bazenu in na srečo smo ga v Slovenj Gradcu imeli.«
Ob podpori družine
»Od takrat naprej, ko sem začel trenirati za triatlon, je bila v to vključena vsa družina. Na triatlone sem namreč vzel s seboj ženo Mojco ter hčerki Lidijo in Evo,« pravi Brane, ki se je prvega triatlona v Sloveniji udeležil pred točno 40 leti. Eva, ki se nam je pridružila pri pogovoru, ob tem doda: »Hodili smo na ta triatlonska prizorišča in tam taborili, oče pa je treniral in tekmoval. Tako lepo je bilo ob avstrijskih jezerih, kjer smo se igrali otroci iz različnih držav. Čeprav nismo razumeli drug drugega, smo se sporazumeli s kretnjami, igračami in na različne načine. Zanimivo, ne glede na to, da sem očeta vrsto let spremljala, pa nisem bila z njim nikoli na Havajih in to si želim doživeti. Sicer pa me tek nikoli ni zanimal, zato jaz ne bi mogla biti triatlonka.«
Vseeno pa je šport tisti, ki jo z očetom tesno povezuje. »Velikokrat se pogovarjava, dam mu kakšen nasvet o kondicijski vadbi, o plavanju, svetujem pa mu tudi glede prehrane,« pravi Eva, pa čeprav njen oče nima težav s čezmerno telesno težo, saj zelo pazi, da se prehranjuje zdravo. »Moj dan se začne na domačem vrtu, ko opravim vizito, pregledam, kako kaj raste, in si privoščim kakšen sadež za zajtrk kar z drevesa,« pravi kirurg, ki je sicer kar 40 let pomagal ljudem s čezmerno telesno težo. »V svoji karieri sem opravil več kot 2000 operacij za zmanjšanje želodca in pacientom z različnimi programi pomagal tudi po posegu.«
Sicer pa človeku, ki živi za šport, veliko pomeni družina. »Najlepši so trenutki, ko se vsi zberemo za domačo mizo, ko pride iz Amerike še hči Lidija z družino in tremi otroki,« pojasni 74-letni Korošec. Lidija je šla po očetovih stopinjah in dela kot kardiologinja, Eva se je usmerila v umetniške vode in postala oblikovalka, po njenih izdelkih pa posega tudi veliko znanih Slovencev.
Ironman v Nici
Brane velikokrat prikolesari od Kotelj do Ljubljane, poda pa se tudi do Slovenske obale. »Za kolesarjenje sem navdušil tudi ženo, ona premaguje kilometre z električnim kolesom, jaz s klasičnim. Ona včasih naredi del poti z vlakom, jaz pa potegnem vse do Kopra. Zdaj, ko sem v pokoju, imam več časa in je na neki način lažje,« pojasni in se v mislih ustavi še pri letošnjem Ironmanu na Havajih. Uvrstil se je nanj, pa čeprav v vsaki starostni skupini sprejmejo le pet tekmovalcev, vendar ga bo zaradi visokih stroškov potovanja izpustil. Se bo pa pridno pripravljal na naslednje leto, ko bo Ironman v Nici. Del treningov bo opravil doma, računa pa tudi, da bosta z ženo pozimi v Nico odpotovala z avtodomom vsaj za mesec dni in bo tam treniral. Morda bo na cestah južne Francije srečal tudi Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, ki se tam v zimskem času pripravljata na sezono.
Hči Eva pa bo tako kot vedno zanj navijala. »Se je že zgodilo, da mi je pognal strah v kosti, ko sem ga spremljala prek interneta, kar omogočajo čipi, ki jih nosijo tekmovalci, in ko nenadoma ni bilo več sledi o njem. Mislila sem, da ga je pojedel morski pes. Na srečo mu je čip samo odpadel, na naslednji kontrolni točki pa je dobil novega.« Takšni izzivi, kot se jih loteva Brane, namreč terjajo tudi tveganje. »Doživel sem že hud padec s kolesom, ko sem se zaletel v škarpo, a me je na srečo vrglo v travo. Malo je zaškrtalo v vratu in sprva sem se prestrašil, a na srečo sem jo odnesel brez posledic. Kolo pa je bilo popolnoma uničeno, zato sem ga pustil kar tam,« se še spominja manj lepih trenutkov.
