Smo v tistih dneh, ko rečemo: »Ne odhajaj, poletje!« In prav tak je naslov skladbe Tinkare Kovač, ki je izšla pred dvajsetimi leti. »Tistega poletja leta 2007 se spominjam čisto drugače, kot bi se morda iz pesmi razbralo. V pesem sem takrat vnesla zgodbo. Moj dedek po očetovi strani, človek s čudovitim tenorjem in vedro dušo, je bil v tistem času v odhajanju. V tistih mesecih sem ga presenečala in mu predstavljala svoje nove pesmi. Le dan pred izidom mojega prvega albuma je preminil. Vedeli smo, da bo prišel ta dan, a ko pride, je vedno prezgodaj. Nisem vedela, kaj naj naredim, naj promocijo odpovem ali jo prestavim na poznejši termin. Njegov glas pa mi je nekje iz globin prišepnil, naj nikoli ne neham peti, naj nikoli ne izgubim sebe zaradi drugih okoliščin. Povedal mi je tudi, da me ima rad in da bo vedno z menoj, kadar ga bom potrebovala. In resnično je v mojih genih, kadar je treba kaj zapeti, odigrati partijo kart, zakuriti ogenj ali zbrusiti kakšen kos lesa. Vsega tega me je namreč naučil on,« pove Tinkara.
Bil je njen navdih
Primorska pevka se še posebej rada spominja enega človeka, ki je močno vplival na to, kar je danes.