»Oddaja Z Jasno in glasno! nima vnaprejšnjega sporočila,« poudarja avtorica in voditeljica oddaje Jasna Kuljaj. »Ne bomo žugali ljudem, češ, poslušajte slovensko domačo muziko, saj me bolj kot to zanima proučevanje le-te,« pojasni in nadaljuje: »Seveda ne na neki znanstveni ravni, kjer bi si strokovnjaki vzeli veliko časa, da bi skušali nekaj dognati. Mi se bomo v zadeve poglobili toliko, kolikor nam bo tistih 25 minut oddaje dopuščalo. Ne vem, kam nas bo oddaja pripeljala. Ne vem, do kakšnih ugotovitev bomo z gosti prišli. Trenutno ugotavljam predvsem, da se na slovenski domači glasbeni sceni ogromno dogaja, tako da 'štofa' je dovolj. Same ugotovitve, sklepi pa … bogve. Ne morem obljubiti (glasbenikom), da bo vse ena sama brezmejna hvala. Kolikor se poznam, bom tu in tam vseeno malo zastrigla z ušesi. Čisto kot gledalka, občanka, državljanka v srednjih letih. (smeh) Tukaj so seveda še gostje v oddaji. Ti se bodo precej menjavali, tako da bo pestrost zagotovljena.«

Tako kot vse se tudi trendi v glasbi spreminjajo. Včasih so bile v ospredju kasete pa gramofonske plošče in pozneje zgoščenke, zdaj se zdi, da glasbeniki največ časa posvečajo videospotom. Videospoti pa nekako terjajo, da pevci niso več zgolj pevci, temveč morajo biti malo tudi igralci. »Prav zaradi tega je to za marsikoga zgolj nujno zlo. Ampak to še ni najhujše! Najhujše je, da je marsikateremu izvajalcu nujno zlo že samo to, da potrebujejo neko melodijo, da potrebujejo tekst. Za nekatere je že to nebodigatreba. Kar se opazi, ko pesem predstavljajo. Pogosto opazim, da še samim izvajalcem zgodba ni jasna. Nekaj so naredili in nekaj je bilo treba pač izdati. Ampak tega je vse manj, no, vsaj glavni akterji na sceni se vse bolj zavedajo, da mora zadeva res 'klapati', če želiš sprožiti odziv pri občinstvu.«

Kakšen je dober videospot, je seveda zelo subjektivna ocena, pa vendar, česa v njem ne sme manjkati. »Uh, težko vprašanje. Meni mora zadeva predvsem 'delovati'. Delovati mi mora zgodba. Da je torej nekako vsaj približno v skladu s tem, o čemer govori pesem. To nikoli ne škodi. (smeh) Nikjer ne piše, da mora v spotu mrgoleti lepih ljudi. Za to je Instagram! Naj videospot podpre zgodbo pesmi, to se mi zdi nekako smiselno, mar ne?«

Kaj pa najbolj bizaren videospot, ki ga je do zdaj videla? »Zdaj bom pa zelo osebna. Še najbolj bizaren se mi je zdel videospot glasbene zasedbe Guns N' Roses za pesem November Rain. Nisem čisto razumela, zakaj pevec Axl v njem uprizarja svojo poroko z neko manekenko, če pa sva bila midva že vse dogovorjena! (smeh) No, pa pustimo tujino in stvari, ki so se zgodile že pred tridesetimi leti. Na domači sceni se mi trenutno zdi, da se kar malo tekmuje, kdo si upa dlje.«

Kako je nastopiti v videospotu, ve povedati tudi sama, saj je nastopila že v tolikih, da je, kot pravi, na neki točki rekla, da bo počasi dovolj. »Zdaj ansamble odslavljam s stavkom, da naj nadejo 'mlajše meso'. Med vsemi videospoti si bom pa verjetno za vse življenje najbolj zapomnila snemanje videospota za pesem Rabm Društva mrtvih pesnikov, saj sem bila takrat stara 17 let in to je bilo zame eno prvih srečanj s kamero nasploh. Zdelo se mi je ultra mega, pa čeprav sem bila le ena od mnogih statistk. Vsekakor sem takrat to dojela kot veliko prelomnico.«

Glasba pa je tudi sicer, ne glede na vse, kar Jasna v življenju počne, njena stalnica, se je pa njen glasbeni okus skozi čas spreminjal. »Od otroštva do danes sem zamenjala kar nekaj glasbenih slogov. Vem, da me je kar precej zaznamoval koncert Agropopov, na katerega so nas konec 80. let peljali v osnovni šoli. Koncert je bil v Kinu Šiška, in četudi sem sama odraščala v Šiški, me je ta neki 'agro' moment od nekdaj privlačil. Tudi zato, ker je vseboval v sebi nekakšen 'štos'. Kot otroku se mi je zdelo fascinantno, da na odru pleše in skače Šerbi, na katero se je občinstvo precej navezalo, in to precej sovpada z mojo logiko, da ni treba, da so stvari popolne in 'zglancane', morajo pa imeti svojo zgodbo. Potem pa sem poslušala vse od Guns N' Roses in Nirvane do štanc, ki so jih predvajali na Radiu Salomon. V zgodnjih dvajsetih letih me je za kar dobro desetletje zaneslo v bolj balkanske vode – Zdravko Čolić, Lepa Brena, Dino Merlin, Ceca pa tudi Halid Bešlić in kar 'hard core' narodnjaki. Nato je pri petindvajsetih prišla oddaja Na zdravje! in z njo se mi je odprl nov svet slovenske domače glasbe. Ta era pa zdaj kar traja … najdlje od vseh obdobij.«

In prav skozi narodno-zabavno glasbo je postala tudi ena najbolj priljubljenih televizijskih voditeljic pri nas. »Gledala sem balkanske televizijske kanale in občudovala, kako njihovi voditelji samozavestno napovedujejo njihove nacionalne zvezde. Pri nas pa se mi je, čisto s televizijskega stališča, vse zdelo nekam sramežljivo, kar malce sterilno. Voditelji so brali z listka, kdo pride naslednji na oder. Že takrat sem si rekla, če bom kdaj lahko na tem področju kaj naredila, bom. In je prišlo vabilo v oddajo Na zdravje! Dajmo dvigniti tisto roko, dajmo stopnjevati moč v glasu, ko na oder prihaja nekdo, ki je vreden našega ponosa. Dajmo enostavno v višjo prestavo. Z oddajo Na zdravje! se je sočasno slovenska domača glasbena scena sunkovito prebudila in nenadoma se je zgodil nekakšen val, ki je presegel okvire in okove, znotraj katerih je ta glasba dolgo tičala. Z oddajo Na zdravje! smo želeli te okvirje preseči in smo samozavestno nagovorili kar vse. Zakaj bi se omejevali in prepričevali le prepričane ter tiste, ki se počasi poslavljajo s tega sveta? Torej, tudi televizija je za preboj te glasbe bolj proti 'mainstreamu' lahko naredila več šele, ko je drugače začela nagovarjati gledalca. Ta glasba pa se je končno tudi sama lahko približala mladini, ko jo je začela malce drugače nagovarjati tako z melodijo kot besedili.«