Iris Ošlaj ima za seboj turbulentno obdobje in spremembe, ki so bile v veliki meri zaznamovane tudi z ločitvijo. A na srečo so jo čustva popeljala v ustvarjalno obdobje in tako je nastala njena prva avtorska skladba, ki jo je poimenovala Le kaj brez tebe. »Vesela sem predvsem podpore svojih glasbenih kolegov iz skupine Sopranos, saj sem lahko prav zaradi njih imela možnost, da sem stopila v večje čevlje, v svet samostojnega ustvarjanja. Vesela sem tudi sodelovanja z Neisho, ki me v tej moji prvi samostojni skladbi spremlja na klavirju. Popolnoma je ujela to energijo in vse je natančno tako, kot sem si želela, za kar sem ji izjemno hvaležna. Natančno sem vedela, kaj želim, da želim nekaj več, nekaj drugačnega, nekaj, kar mi bo dalo krila. A vse ni šlo ravno gladko, najprej sem kar nekaj časa zbirala pogum, preden sem poklicala Neisho. In ko sem ji predvajala pesem, sem komaj dihala. Ko sva se dogovorili za sodelovanje in je vse steklo, sem jo sprva samo poslušala in uživala.« Pesem Le kaj brez tebe je izpovedna in polna čustev ter stanja, v katerem se je pevka znašla po ločitvi. »Pesem me z osebnoizpovedno noto opomni, kako pomembno je imeti v življenju ob sebi pravo osebo, ki ti je v oporo takrat, kadar ti je najhuje. Zdaj sem pomirjena, saj je za mano že več mesecev po ločitvi, v katerih sem pridno ustvarjala. V glasbo sem izlila sebe in pri tem podoživela vse, kar sem izkusila v zadnjih letih, kar se mi je zgodilo v zasebnem življenju. Besedilo govori o tem, kako krhko je življenje, in hkrati opominja, da lahko vsak od nas nekega dne ostane sam. Zato je še toliko bolj pomembno, da živimo zdaj in za ta trenutek, da širimo ljubezen vsakokrat, kadar je to le mogoče. Hudo je bilo in to sem morala dati iz sebe, naredila pa sem tako, kot sama najbolje znam – z glasbo in s pomenljivim naslovom Le kaj brez tebe.«

Iris kljub temu da se je usmerila v ustvarjanje solističnih glasbenih izzivov, ostaja zvesta svoji glasbeni zasedbi Sopranos, ki ji zelo veliko pomeni, njeni člani pa ji vselej stojijo ob strani. »S Sopranosi bom ostala toliko let, kolikor bo le mogoče. Zelo zadovoljna sem, predvsem pa hvaležna za vso podporo, ki sem je deležna,« pravi in prizna, da ji je še vedno včasih zelo hudo. »Ni enostavno, ko se zjutraj zbudiš s solzami in v njih zaspiš, a vseskozi se zavedam, da nisem le ženska v globoki žalosti, temveč tudi mama mojima otrokoma Tinkari in Maticu, ki se je rodil na novo leto, točno ko je odbila polnoč, ko se je staro leto prevesilo v novo. Otroka mi dajeta moč in energijo ter smisel življenja. Ko sem z njima, moram biti nasmejana in zabavna mama in ni časa za žalost. Je pa moja terapija gotovo klavir. Ko mi prsti zdrsijo po tipkah in zazvenijo prvi zvoki, sem kot prerojena. Znajdem se v svojem čarobnem svetu, kjer ni žalosti in razočaranj, v svetu, v katerem sem srečna. Pri premagovanju vse te žalosti mi zelo pomaga tudi stik z naravo, in kadar se le da, se povzpnem na Šmarno goro in uživam v čudovitih razgledih. Vse bolj se zavedam, kako je svet lep, in te lepote ti ne more vzeti nihče. Ne smem pa pozabiti na še eno svojo veliko ljubezen, to je ples. Kadar mi le čas dopušča, se odpravim v dvorano in se prepustim ritmom in gibom, ki me sproščajo.«

Iris prizna, da je njeno življenje pestro in kljub skupnemu skrbništvu nad otrokoma skuša vse skupaj zvoziti kar najbolje. »Na srečo sva z nekdanjim možem ohranila korektne odnose in se, kolikor je le mogoče, o vsem dogovoriva. Zelo cenim, ker mi priskoči na pomoč in se prilagaja. Denimo, otroka sta pri njem, kadar imam jaz nastope ali kakšne druge obveznosti oziroma takrat, ko po napornih nastopih potrebujem nekaj časa zase. Trudiva se, da bi bila otroka srečna in da najina ločitev ne bi vplivala nanju v negativnem smislu. Kot starša si prizadevava, da bi imela najina otroka kar se da lepo otroštvo in da bi brezskrbno uživala vsako minuto tega najlepšega obdobja v življenju.«