Tako kot veliko drugih je tudi Alfi Nipič ljubezen svojega življenja spoznal na plesu. »Takrat so mladinski plesi potekali v Hali C na razstavišču v Mariboru. Imeli smo živo glasbo, igral je dixieland ansambel Bertija Rodoška. Tam sva se spoznala. Zdaj takih plesov ni več in način, kako se spoznavajo mladi, se je spremenil. Jaz sem redno hodil na plese, večina mladih nas je hodila. Beba mi je bila všeč, zato sem jo šel prosit za ples in tako se je najina zgodba začela razvijati,« se spominja Alfi.

Kar deset let sta bila par, preden sta se odločila, da se poročita. Zaroke pred tem nista imela, Alfiju se zdi to le še en nepotreben cirkus več. Imel pa je fantovščino: »To je bil običaj. Imel sem jo v mariborski veliki kavarni, tam sem včasih tudi prepeval, Beba pa je imela svojo dekliščino. Fantje smo imeli večerjo in prijetno druženje, ki se je končalo v zgodnih jutranjih urah.«

Od tistega dogajanja je minilo že petdeset let in prav vseh podrobnosti Alfi ni ohranil v spominu, se pa poročnega dne rad spominja. Še zlasti mu spomine prikličejo dobro ohranjene fotografije, narejene po uradnem poročnem delu, posnete v fotografskem ateljeju. »Poroka je potekala na Rotovžu, cerkveno pa sva se poročila na Studencih v Mariboru, v cerkvi, kjer sem imel tudi prvo obhajilo in birmo. Moja priča je bil takrat znani dirigent Mario Rijavec, ženin pa Franjo Polšak, sicer mož njene sestre. Vse je potekalo kot po maslu, vse ob točno določenih urah in potem do jutranjih ur. Takrat sem prepeval z ansamblom Slavija 5 in oni so tudi igrali na moji poroki. Seveda sem tudi sam v roke vzel mikrofon in zapel na lastni poroki. Slavje je bilo na prijetnem mestu ob Dravi, v nekem klubu, ki ga danes ni več oziroma je tam nekaj drugega. Na poroki so bili vsi sorodniki in nekaj prijateljev, okoli sedemdeset svatov sva imela.«

Skromno življenje

Mladoporočenca sta po poroki živela v sobici, skupaj z ženinimi starši, v njihovem stanovanju: »Takrat je marsikateri mladi par živel pri starših, v eni sobi. Potem sva se odselila na deželo, dvanajst kilometrov ven iz Maribora, na Jerenino. Petnajst let sva tu delala hišo, počasi je šlo.«

Beba je končala srednjo ekonomsko šolo in se zaposlila v upravi Elektra Maribor. Alfi, sicer po poklicu tekstilni tehnik, si takrat ni mislil, da se bo več desetletij ukvarjal z glasbo. A ker je tekstilna industrija v Mariboru propadala, je sklenil, da bo ostal v glasbi: »Takrat se je pozimi igralo po Sloveniji, poleti pa vse do Dubrovnika. Ogromno časa sem bil zdoma, dvajset let sem igral pri Avsenikih in to je bilo naporno obdobje, nastopali smo v Avstraliji, Ameriki in Kanadi.«

Tudi zato zdaj nima nobene posebne želje, da bi z ženo obletnico poroke proslavila s kakšnim daljšim potovanjem: »Žena je bila z mano dvakrat v Avstraliji, osemkrat v Ameriki in Kanadi, večkrat po vsej Evropi, tako da imava potovanj dovolj. Strinjam se z rekom: Povsod je lepo, a doma je najlepše. Še vedno sem veliko od doma. A sem srečen, da lahko živim tu, kjer sem doma, obkrožen z naravo.«

Tako so tudi zlato obletnico poroke proslavili doma, v krogu družine: »Imam dva sinova in dve vnukinji. Nočem velikega cirkusa. Petdeset let poroke je res nekaj velikega, to moraš dočakati. To je res obdobje, to ni neka majhna stvar. Gre za veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja drug drugega in velikokrat se je treba prilagoditi. Vem, da ni bilo enostavno, saj sem bil dvajset let po Evropi in Ameriki. Danes se veliko parov razide ob takih razmerah.«

Alfi še danes rad prepeva in njegov glas je še vedno med najbolj zaželenimi pri nas. Nedavno je nastopil na svečanem koncertu slovenske vojske, čakata ga še nastopa na Lentu in festivalu Arsana.