Miha Rodman rad živi aktivno in uživa v naravi: »Prosti čas zelo rad preživljam v naravi, predvsem spomladi in jeseni se velikokrat odpravimo na različne celodnevne izlete po Sloveniji. Karla je rojena jeseni, tako da smo s takimi ekskurzijami začeli letos pozimi. Na prvi daljši izlet pa smo se podali pred nekaj tedni, in sicer na Rašico. Kljub temu da nas je v družini pet, midva z ženo, Karla in dva psa, z organizacijo nikoli ne zapletamo in mislim, da je to tudi recept za uspeh. Drugi tak izlet je bil pa na Jezersko. Tja smo se odpravili v družbi prijateljev, ki imajo prav tako dojenčka. Sprehodili smo se po dolini Ravenske Kočne do razgledne točke na melišču. Ogledali smo si tudi prekrasno jezero in se za konec okrepčali v gostišču z lokalnimi dobrotami. Destinacije običajno izbiramo tako, da lahko tam tudi kaj dobrega pojemo in popijemo. Bilo je zelo sproščeno, s tempom hoje se zato nismo ukvarjali in v resnici težko rečem, koliko časa smo zares hodili. Zelo smo uživali, vreme je bilo že poletno, pot ni bila prezahtevna, tako da je bilo tudi nošenje dojenčka v nosilki prijetno. Tudi Karla je v naravi zelo uživala. Radovedno je opazovala bujna drevesa in v resnici nikoli zajokala. Je zelo nezahtevna in dobrovoljna.«

Prihod dojenčka ni bistveno spremenil njihovega tempa življenja, saj že dva psa zahtevata ustaljen urnik. Pasji ljubljenki Mia in Pippa sta tako vedno vključeni v njihovo življenje: »Obveznosti si poskušava porazdeliti med seboj, pomembno se mi zdi, da si pomagava in sva drug drugemu v oporo. Ob koncih tedna se pogovoriva o približnem poteku in obveznostih v prihajajočem tednu in potem glede na to približno splanirava stvari. Vikende tako velikokrat posvetimo družini, saj se med tednom težko uskladimo. Pripravimo razne piknike z mojo družino ali pa se odpravimo na Obalo k Paolini. Uživamo tudi v mestnem življenju, v sprehodih po središču Ljubljane, kjer spijemo kakšno kavo ali pivo in se srečamo s prijatelji. Imamo pa to srečo, da sta v bližini tudi Ljubljanski grad in Golovec, kamor pogosto zahajamo. Takšen tempo življenja sva imela že, ko sva bila sama, tako da se v resnici ni bistveno spremenil. Tudi zato menim, da v starševstvu toliko bolj uživam. Ne ustvarjam si problemov tam, kjer jih še ni, ne zapletam stvari. Sem potrpežljiv, ljubeč in dosleden. Mislim, da sta me na starševstvo kar dobro pripravila tudi psa. Uživam v preživljanju časa s hčerko, lepo je opazovati, kako hitro napreduje in kako očarana je nad svetom, ki jo obdaja.«

Mihovo življenje se po prihodu hčerke res ni pretirano spremenilo: »Lahko bi rekel, da se je kvečjemu obogatilo. Res je, da zdaj na dnevni ravni več časa posvetiva hčerki, se pa oba zavedava, kako pomembno je, da čas namenjava tudi drug drugemu kot paru in da ima v tednu tudi vsak izmed naju dovolj časa zase, za svoje obveznosti. Spremenili so se morda le večeri, ko bi želela na kakšno premiero ali kaj podobnega. Če je le mogoče, imava takrat varstvo. V starševstvo sva se podala načrtno, nikoli pa zares ne veš, kaj pričakovati. S časom se spoznavaš, iščeš pravo ravnovesje. Vsak nov mesec, vsako novo leto prinese nekaj novega in naju nekaj novega nauči. Kljub temu da sem stric sedem let stari nečakinji, z otroki nisem imel zaresnih izkušenj. Vsaj glede previjanja, preoblačenja in hranjenja. A se mi zdi, da sem se kar hitro privadil in je zdaj to postala že rutina.«

Združil ju je Marlon

Miha in njegova žena Paola, po rodu Izolčanka, trenutno absolventka pedagoškega magistrskega študija italijanščine in umetnostne zgodovine, imata veliko skupnih točk. Tudi ona je namreč velika ljubiteljica gledališča in umetnosti nasploh, tako da se odlično dopolnjujeta. Na njunem začetku pa ju je pravzaprav združila ljubezen do psov: »Preden sva se s Paolo spoznala, sem imel prav tako čokoladnega labradorca Marlona, ki je žal pokojen. Ravno ljubezen do psov naju je potem nekako pripeljala skupaj. Najin prvi zmenek je bil sprehod v gozdu, in čeprav je Paola dopuščala možnost, da sem 'čudak, ki jo bo sredi zime v gozdu ugrabil', je bil Marlon tisti, ki jo je prepričal in očaral, da je v zmenek sploh privolila.« Danes imata doma dve psički, ki z njimi živita v središču prestolnice: »Imamo tudi teraso, kjer se radi zadržujeta, kadar je sončno vreme. Doma sta zelo umirjeni, večino časa prespita in nabirata energijo za igro na prostem. Na splošno sta lepo vzgojeni. Sta zelo nežni tudi do Karle, za kar sem resnično vesel in hvaležen. Mia je čokoladna labradorka, stara je tri leta in pol. Dobila sva jo kot mladička, prevzela sva jo pa ravno med prvim karantenskim zaprtjem in to na Poljskem. Z vzrediteljico smo se morali dobro organizirati, pripraviti vso birokracijo in pot opraviti v enem dnevu, prevozila sva več kot tisoč petsto kilometrov. Želel sem, da bi se dobro vključila v naš tempo življenja in v življenje v mestu, zato sva z njo obiskovala tudi pasjo šolo. Iz kar zahtevnega in trmoglavega mladička je odrasla v stabilno, samosvojo, srčno psičko, ki obožuje vse pse in ljudi. Je zelo igriva in vesela.« Ravno to je bil tudi razlog, da sta s časom začela razmišljati o možnosti, da bi imela še enega psa: »Paola si je že od mladih nog želela hrta. Aktivno je spremljala slovensko društvo S hrti za hrte Slovenije, ki se ukvarja s problematiko hrtov tako na Irskem kot v Španiji. Ker so hrti kot ljubljenčki tam popolnoma spregledani in jih po odsluženi karieri izkoriščanja čaka samo najslabše, društvo poskuša takim psom najti ljubeč dom v Sloveniji. Pred slabima dvema letoma sva tako ravno med poletnimi počitnicami zasledila oglas za našo skuštrano resasto Pippo. In kar naenkrat smo bili štirje. Stara je približno šest let in je mešanka med različnimi hrti, najverjetneje ima v sebi nekaj velikega angleškega hrta, nekaj škotskega jelenarja, pa tudi kak saluki je moral biti vmes. Takim mešancem pravimo lurcherji. Je pravo Mijino nasprotje, tako značajsko kot vizualno. Je zelo umirjena psička, rada spi, če bi lahko, bi se najraje samo božala. Prinesla nam je neko posebno zen energijo.« Njune pasje dogodivščine lahko spremljate tudi na njunem profilu na Instagramu chocolatebiondina.

Poletne počitnice na valovih

Ker je Miha velik ljubitelj jadranja, so v njegovih mislih že tudi dnevi ob morju: »Res je, vse otroštvo sem poletja preživljal na jadrnici, od tod najverjetneje tudi moja ljubezen do morja in navtike. Že nekaj let sem solastnik jadrnice, s katero se vsako leto odpraviva za nekaj tednov na počitnice. Ker sem zaposlen v gledališču, si med letom težko vzamem dopust. Jadranje in morje je najino zatočišče, najin odklop, kjer se lahko resnično spočijeva in povrneva moči. S Karlo se bova na jadrnico prvič odpravila julija. V prihajajočih mesecih nas čaka priprava jadrnice na sezono in servis, jadrnica pa bo deležna tudi manjših prilagoditev, tako da bo prostor varen tudi za dojenčka oziroma manjšega otroka. Običajno plujemo po celotni hrvaški obali, pot pa prilagodimo vremenu in razmeram na morju ter času, ki ga imamo na voljo. Če je le mogoče, obiščeva otok Silbo, kjer sva se pred tremi leti zaročila. Drugače pa radi odkrivamo manjše neobljudene zalive.«

Malo manj sreče je imel pri dodelitvi vloge v seriji Skrito v raju, saj večji del poteka ob morju, v kampu, ravno njegova vloga Boruta, spogledljivega lastnika kavarne, pa v mestu: »Žal je bila 'moja' kavarna locirana v Ljubljani, tako da nisem imel te sreče, da bi snemal na morju. Kljub temu je bilo snemanje zelo zabavno, ekipa je bila enkratna in vesel sem, da so me povabili k sodelovanju.« Trenutno pa tudi s Prešernovim gledališčem Kranj veliko gostujejo po vsej Sloveniji: »Lahko me spremljate v komediji Vse zastonj, vse zastonj!, ki je prejela prvo nagrado na festivalu Dnevi komedije v Celju, pa v predstavi Deževni dan v Gürlitchu. Za nami je zelo uspešna gledališka sezona, kmalu pa bomo začeli priprave za novo predstavo v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem Trst. Sodeloval sem tudi pri snemanju kratkega filma Hladno modra, ki je bil nedavno predstavljen na Festivalu neodvisnega filma v Ljubljani, izšlo je tudi veliko celovečernih projektov, kjer sodelujem kot sinhronizator, glas sem, na primer, posodil glavnemu liku v animiranem filmu Race! ter SpiderManu.«