Jernej Kogovšek ni sodeloval v prvi sezoni serije Življenja Tomaža Kajzerja, je pa serijo gledal že takrat, leta 2013, ko je bila prvič na sporedu. »Priznam, da ob izidu nisem gledal vseh delov, ko pa sem bil povabljen v novo sezono, sem si ogledal vse epizode. Spomnim se, da je bil takrat to velik premik v slovenskih serijah, odlična serija, ki je bila zelo dodelana, delovalo je, kot da bi bila zelo draga, pa verjamem, da to ni bil razlog za to, da je bila tako dobra,« pravi Jernej, ki je vesel in ponosen, da je lahko del te ekipe. »Največkrat ni lahko, ko se moraš pridružiti ustaljeni ekipi, ampak recimo, da je po desetih letih malo lažje. V pomoč mi je tudi to, da imam 'tandemsko' vlogo in da je Primož Pirnat odličen tandemski soigralec (sicer pa ne samo tandemski). Vesel sem tudi, da sem lahko bil spet pod taktirko Petra (Bratuše, režiser serije, op. a.), ki ima ob zelo mirnem vodenju tudi odlično vizijo celotnega izdelka. Kajzer je sicer bolj mini serija (kar je za ta žanr ustreznejše), ne gre ravno za običajen format serije oziroma nanizanke in je snemanje zato tudi bolj 'filmsko', prav tako temu sledijo scenariji. Pri Ja, chefu!, ki je bližje klasični (in zato tudi humoristični) seriji, je veliko več dela opravljenega v studiu, dnevno snemaje pa veliko bolj skače po epizodah … Oboje ima svoj čar, svoj namen in svoje izzive.«
Igra je zmagala
Jernej je študiral socialno delo in nekaj časa delal z odvisniki. »Bodimo iskreni, z njimi imam veliko manj izkušenj kot pa s snemanji. Z odvisniki nisem delal dlje kot dve leti, kar je pri taki vrsti dela skorajda nič. Se pa večkrat spomnim ljudi, ki sem jih tam spoznal, lepih (in smešnih) in težkih (in žalostnih) zgodb, ki sem/smo jih tam doživeli,« pravi in priznava, da ima tudi sam kakšno zasvojenost.
Kdo ve, ali bi se še vedno ukvarjal s socialnim delom, če ne bi pred dobrim desetletjem po naključju opazil obvestila, da iščejo igralce za film, in se s prijateljem odpeljal na avdicijo. »Dvomim, da bi pristal v igri, če me takrat Goran (Vojnović, op. a.) ne bi izbral. Pa vem, da sem komaj (res komaj) padel skozi to zelo ozko sito in pristal na snemanju Čefurjev. Ogromna sreča, moram reči, večkrat razmišljam, kje in kdo bi bil, če takrat ne bi zadel tiste srečke, na kateri je pisalo 'Dejan',« pravi danes, ko je postal prepoznavni obraz. Film so snemali na Fužinah, kjer je odraščal. »Ne živim več na Fužinah, jih pa seveda pogrešam, in kadar se spet znajdem tam, se rad sprehodim med stolpnicami in bloki, veliko spominov je ostalo tam.«
O jabolčni piti in krofih
Do novega leta je navduševal v oddaji V petek zvečer, še vedno pa ga lahko vidite v seriji Ja, chef. Menda pri kuhariji sicer ni tako spreten kot njegov lik Lovro. »Kdo pravi, da nisem tako spreten? No, ja, saj res nisem. Na žalost premalokrat kaj spečem doma, občasno sestavim kakšno (jabolčno) pito, rogljičke, sufle … Za pusta pa obvezno krofe,« nam je zaupal svoje specialitete.
Poleg igre je imel dolgo še eno veliko ljubezen – nogomet. Ampak zaradi obveznosti ga zdaj spremlja precej manj kot še pred nekaj leti: »Preprosto ne namenim toliko časa temu, na žalost, ker, iskreno, pogrešam to napeto gledanje in vpitje v televizor. Sem pa pospremil zadnjih nekaj tekem naše reprezentance in lahko čestitam celotni ekipi, da bomo zasluženo spet med evropsko elito. Navijali bomo!«
