»Z Marto že 25 let sodelujeva pri projektu Zvonček, ki je bil njena zamisel. Prav nič nisem razmišljal, ko me je takrat povabila k sodelovanju, takoj sem bil za. Do zdaj sva izdala sedem zgoščenk s 70 otroškimi pesmicami, ki vsebujejo preproste skladbice, vsaka pa tudi napet in poučen igrani scenarij ter vsaj eno pravljico, ki je tudi ilustrirana,« pojasni Gojmir Lešnjak Gojc. Marta Zore pa obudi spomin na njuno srečanje z besedami: »Z Gojcem sva se srečala na nekem snemanju in takoj sem pomislila, da bi bil prav on primeren za sodelovanje, in tako se je začelo. Ima namreč vse – dar za interpretacijo, je odličen igralec, pripovedovalec in imitator, pa tudi pevec. Takoj sva se ujela, ker oba podobno razmišljava. Ko se hecava, je to hec, ko pa je na vrsti delo, je to še kako resno. Gojc je dosleden in všeč mi je, da je tako. Oba sva umetnika in svoje delo opravljava profesionalno. Med nama je prav poseben, odkrit odnos, vsak pove, kar misli, in pri tem ni nobenih zamer. Tu ni prostora za ego.«

Marta je avtorica glasbe pri vseh sedmih zgoščenkah, za likovni del je poskrbela njena sestra Magda, besedila in scenarij pa sta ustvarili skupaj. »Z Gojcem sva pred petimi leti zasnovala tudi skupne koncerte, s katerimi še vedno gostujeva po osnovnih šolah. Namen koncertov je, da otrokom ob spremljavi profesionalnih glasbenikov atraktivno in zabavno predstaviva različne zvrsti glasbe. Gojc odlično odigra svojo vlogo, še najbolj pa vse nasmeji, ko oponaša metalce,« se zabava tudi Marta, ki pravi, da z Gojcem resnično ni nikoli dolgčas. »Z Gojcem je res zabavno delati, oba sva namreč zelo zgovorna, in ko se voziva na špile po šolah, sva kot dve stari klepetulji.«

Njun najnovejši projekt – predstava Zvonček – pa je tudi za Marto nekaj posebnega. »Z igralstvom sem se sicer srečala že kot srednješolka, ko sem pristopila do režiserja v Prešernovem gledališču v Kranju in mu rekla, da bi rada igrala. Na svoje presenečenje sem res dobila vlogo. Na odru pa sem v službi že vse življenje tudi kot glasbenica. Več let sem bila tudi operna solistka. A predstava Zvonček in njeni liki so zame nekaj povsem novega in ob tem neizmerno uživam. V predstavi me navdušujejo tudi kostumi, ki jih zamenjava med predstavo. Vloga čarovnice pa mi je še posebno ljuba.«

Sicer pa se je z nečim novim srečal tudi Gojc. »Moja igralska kilometrina je res dolga in kar malo neverjetno je, da prvič igram v otroški predstavi. To je najbolj zahtevno občinstvo, še sploh najino, saj je predstava Zvonček namenjena otrokom, starim od tretjega do osmega leta. Priznam, da sem imel prvič kar malo treme. Ko prideš na oder in se vate zazre 250 ali 300 parov oči, polnih pričakovanja. V predstavi igram triletnega Mihca, Marta pa štiri leta starejšo sestrico Nežo, s katero imava zanimive dialoge, tako kot je to običajno pri otrocih. Na prvi predstavi sem doživel nekakšen krst zvedavih otrok. Mihec namreč pove, da bo napisal pismo z željami Miklavžu, Božičku in Dedku Mrazu, ko se iz publike oglasi triletna punčka in zavpije, pa parklji tudi nosijo darila. Takoj sem odreagiral in rekel, da bom pa še parklju napisal pismo. Ko imaš tako občinstvo, moraš biti pripravljen tudi na improvizacijo in poskrbeti, da otroci predstavi sledijo in se ne dolgočasijo.«

Sicer pa Marta in Gojc pravita, da imata v ekipi za predstavo še nekoga. »To je Žiga Mežan, animator lutk, ki jih je izdelala ena najboljših lutkaric pri nas Ksenija Ponikvar in so res krasne.«