Kako se je začelo vajino prijateljstvo?
Martina: Iz medijev se sicer poznava že kar nekaj let, zares prijateljevati pa sva začeli šele pred kakšnim letom dni. Sestali sva se na poslovni večerji in po treh kozarcih rdečega vina se je rodilo prijateljstvo. Takoj sva se začutili in pozneje sem Alyi napisala: »Vau, kakšna energija. Malo ljudi tako začutim.« In sva se hitro dogovorili, da morava to kmalu ponoviti. In tako je še dandanes.
Alya: Zdi se mi, da se je med nama takoj razvila tista posebna energija, ki se morda z nekom drugim ne razvije leta in leta. Če se nekaj poklopi, še pač poklopi.
In kakšno je vajino prijateljstvo – veliko časa tičita skupaj? Se slišita vsak dan?
Martina: Pozna se, da živiva enak življenjski slog. Zelo veliko delava, zato imava malo časa. Nisva tisti tipični prijateljici, ki bi se cele dneve pogovarjali po telefonu. Ja, seveda si izmenjava sporočila. Ampak to ni nujno. Čas, ki ga imava zase, pa radi kakovostno nameniva druga drugi, se usedeva na večerji ali kavici in poklepetava ter se pogovoriva vse za naprej in za nazaj.
Alya: Najboljše prijateljstvo je tisto, ki te ne duši. Najino prijateljstvo temelji na tem, da si dajeva svobodo. Če nekoga ves čas dušiš z vprašanji, zakaj si bila pa tam, zakaj nisem bila zraven, pa sva se dogovorili, da bova delali to in to, zdaj pa ni tako … Za takšna druženja ob svojem hitrem tempu nimam časa. Ob sebi potrebujem ljudi, ki razumejo, da ne morem vsakič držati obljube in da včasih druženje odpovem v zadnjem trenutku. Z Martino pa sva glede tega sproščeni, saj nimava časa za datumsko natančno določena druženja.
Katera od vaju pa je vendarle pobudnica druženj, katera reče, da se dobita, da gresta kam skupaj?
Martina: Obe, kar obe, se mi zdi.
Alya: Zdi se mi, da se pri naju veliko stvari poklopi. Recimo, sporočilo mi pošlje ravno v trenutku, ko sem ga jaz hotela poslati njej. In obrnjeno. Spet smo pri tem, da se nekatere stvari pač poklopijo. Verjamem, da s svojo energijo privlačimo točno takšne ljudi, kot smo sami. In da se nam dogaja tisto, kar razmišljamo.
Martina: Se strinjam. Določati prijateljstvo na podlagi tega, koliko časa morate biti skupaj, koliko sporočil in telefonskih klicev si morate izmenjati, kot delajo nekateri, pa nujno v torek v kino, v sredo na salso, pa jogo … to pri meni ne pride v poštev. Tisti, ki ne razume, da nimaš časa, pa ti to zameri, ne more biti prijatelj. Tudi midve se kdaj dogovoriva, pa se to v zadnjem trenutku spremeni, ampak vedno razumeva.
Alya: Obe sva zelo radi svobodni in si radi pustiva dihati.
Katere so tri najboljše stvari, ki jih najdeta druga pri drugi?
Alya: Pri ljudeh premalokrat vidim vrlino, da bi negativne stvari hitro pozabili. Martina pa je takšna. Življenje je prekratko, da bi kuhali zamere. Tudi sama sem takšna. Mami mi pravi, da me kot otroka ni mogla nikoli kaznovati, ker mi je bilo vseeno, če mi je kaj prepovedala. Všeč mi je tudi to, da me, še preden do konca povem stavek, že dopolnjuje. Ker pri svojem delu veliko govorim, mi je veliko lažje, če imam ob sebi človeka, ki me dopolnjuje. Njena tretja vrlina pa je, da bo, če karkoli ni v redu, to zagotovo rešila.
Martina: Alya je odprta, razumevajoča, nikoli nikogar ne obsoja. Vedno najde dobre stvari ali pa zna razložiti, zakaj se je nekaj zgodilo tako, kot se je zgodilo. Nikoli ne bi s prstom pokazala na sočloveka. Tudi ona je hitra, energična, odprta Všeč pa mi je tudi njena trma. Če se odloči, da bo zdravo živela in da je dovolj samo en kozarček vina, pa da sladkega ne je po šesti uri zvečer, potem bo tako, in pika. To res občudujem, meni to manjka. Ceni vsak trenutek življenja, ne obremenjuje se s stvarmi in z ljudmi, ni ljubosumna in vsem privošči le dobro.
Glede na to, da ima ena dva otroka, druga še ne – je to moteče pri vajinih druženjih?
Martina: Ne, seveda ni moteče. Alya je eno tako srce. Ima zelo dober čut za otroke in bo vrhunska mamica, če si bo to seveda želela. Sama nisem ena tistih žensk z dvema otrokoma, ki bi govorila, zakaj pa ti še nimaš otrok. Brez težav razumem ljudi, ki se odločijo tako. Res pa je, da ji včasih povem, da je lepo imeti otroke. In moja otroka jo obožujeta, še zlasti Mia.
Alya: Če bi imela otroka, bi ga imela zaradi Mie, to drži kot pribito. (smeh)
Martina: Točno vem, zakaj. Mia je taka mala punčka, pa vendar prava damica, ki še ne dojema, kakšna zvezda je Alya, pa jo vseeno tako zelo občuduje. Vedno mi govori: Si videla, kako je bila danes oblečena? Si videla, kakšne čevlje je imela? Pa torbico? Pa to in ono … (smeh)
Koliko pa vama pomeni, da se razumeta tudi vajina partnerja?
Alya: Veliko. Vedno je fino, če je cel paket. Težko se z nekom družiš, če si drugi polovici nista všeč.
Martina: Sem ravno rekla svojemu Mihi, kako zelo smo si mi štirje podobni. No, midve z Alyo, pa moška med seboj. Midve sva obe zelo energični, onadva pa oba bolj umirjena. Midve sva tisti, ki njiju vlečeta naprej, ona naju pa malo držita nazaj.
Alya: Pa hkrati nama oba dajeta stabilnost. Obe imava radi močne, stabilne moške ob sebi, ki se jim ni treba postavljati, ampak točno vedo, kaj hočejo. Ne takšnih, ki se mečejo ven.
Martina: Če bi videli najina partnerja, če bi ju spoznali, bi rekli, da sta si zelo podobna. Oba izžarevata neko umirjeno energijo. Oba sta pametna, inteligentna. In ravno prav samozavestna. Ne preveč. Vizualno pa tudi, kaj naj rečem, oba sta fejst.
Alya: Mogoče bo zvenelo čudno, ampak pri moškem najprej opazim njegovo energijo. Šele potem videz. Danes živimo v vizualnem svetu. Ko poslušam punce, velikokrat slišim, ja, kako je videti, kako se lepo oblači, meni pa to sploh ni pomembno. Najpomembnejša je njegova energija.
Bi se ujeli tudi, če bi bili skupaj za štedilnikom?
Martina: Saj sva se že znašli za istim štedilnikom in naj povem, da je Alya res vrhunska kulinarična mojstrica. Navdušila me je. Vedela sem, da zna kuhati, čeprav bi za tako gospodično, kot je, človek rekel, da nima pojma. Ampak povem po pravici, da zna pripraviti več jedi kot jaz. Pa ne, da jaz ne bi znala kuhati. Samo prihajam iz ene take bolj kmečke družine, pa tudi kuham bolj preprosto hrano. Alya pa kuha vse tako zdravo … tako res zdravo. (smeh) Z veliko zelenjave in ribami. No, tu se vendarle malo razlikujeva, ker sem jaz pa bolj za meso in za tako bolj konkretno hrano. Kadar sva skupaj, zagotovo kuha Alya.
Alya: Je pa zato Martina odlična pomočnica.
Imata svojo najljubšo pijačo?
Martina: Imava. Največkrat si naročiva rdeče vino pa penino.
Alya: Pa včasih tudi čaj ali sok vmes, da ne bo pomote.
Martina: Alya živi res zelo zdravo. Je dober zgled, jaz včasih ne znam ali pa nimam časa ali pa imam dober izgovor.
Alya: Zadnjič sem ji skuhala napitek, pa ji ni bil preveč všeč. (smeh)
Martina: Spijem zelo veliko kave, ona mi pa skuha cikorijo. Super je bila. (smeh)
Alya: Pa ovseno kašo z riževim mlekom sem ji skuhala. Pa tudi ni bilo v redu.
Martina: Usmerja me na prava pota, ampak se bo treba še ukvarjati s tem.
Ves čas intervjuja sta nasmejani. Pa se res več čas smejita?
Martina: Ja, smeh je zagotovo najin zaščitni znak. Obe pozitivno gledava na svet. Če si zadovoljen sam s seboj, to energijo oddajaš naprej. Mislim, da sva obe tako zreli, da veva, kaj hočeva od življenja in kaj je v življenju pomembno, za kaj moraš biti hvaležen, in sva pač taki nasmejani ženski.
Alya: Mislim, da imava obe najraje preprostost. In verjamem, da so najlepše stvari preproste.
Kakšen je vajin nasvet za iskreno, dobro prijateljstvo?
Alya: Da pustiš dovolj svobode.
Martina: In da se ga kdaj napiješ skupaj.
Alya: (smeh) A res si morala to reči?
Martina: To mi je najprej padlo na pamet.