Odločitev, da Rebeka Dremelj zaigra glavno protagonistko Evo v humoristični uspešnici Jamska ženska, je bila soglasna. Ironija vsega je, da sta jo sprejela moška – igralec Ranko Babić in producent Dani Strehar iz Popup Teatra. »Primanjkuje monokomedij, v katerih bi blestele ženske, zato je treba dati pozornost tem našim čudovitim bitjem,« je prepričan Ranko, ki s predstavo izpolnjuje enega svojih večjih podvigov. »Že dolgo si želim, da bi lahko nekomu predal svoje bogate izkušnje iz stand upa. Vendar se morajo energije ujeti, saj ne moreš sodelovati kar z vsakim. Z Rebeko sva že vrsto let prijatelja, imava podobne poglede na svet, oba sva starša dvema hčerkama in imava urejeni družini. Spontano je naneslo, da sva postala še sodelavca,« nam zaupa novopečeni režiser.
Premešane karte
Že na prvi bralni vaji je bilo jasno, da bomo priča nečemu ekskluzivnemu. »Rebekina volja in prizadevanje sta dragoceni komponenti pri ustvarjanju takšnega projekta. V ekipo vnese občutek pripadnosti, povezanosti, zaupanja. Zdaj vem, zakaj ji pravijo perfekcionistka, ker je že po dveh tednih znala besedilo na pamet. Mi igralci tik pred premiero po odru tekamo s scenarijem v rokah,« se zahihita Ranko in prepusti besedo Rebeki. »Čez noč sem se znašla v nepoznanih okoliščinah. Doslej sem imela jaz glavno pobudo pri vseh stvareh in sem morala sprejemati dokončne odločitve. Tokrat je drugače. Moja domena je le, da sem suverena na odru, ne ukvarjam se z drugim. Ni bilo lahko izpustiti vajeti iz rok. Zelo spoštujem gledališče in uživam, kadar sem med občinstvom, ki se zabava ob spremljanju komedij. Potihoma sem se spraševala, kako bi bilo, če bi mi bila kdaj zaupana takšna odgovornost, da bi se podrobneje seznanila s teatrom. Ko me je Ranko poklical in mi ponudil, da se prelevim v jamsko žensko, nisem imela veliko časa za premislek, na srečo pa sem človek hitrih odločitev,« pove Rebeka in pripomni, da so bili njeni prvi igralski poskusi že davno v osnovni šoli. »Slast življenja je, da nikoli ne veš, kaj te čaka. Marsikaj se obrne na glavo, a tudi to ima svoj čar. Primoran si dati prednost novim stvarem, da lažje stečejo, in takrat sledi največja nagrada, da osvojiš nekaj uporabnega. Denimo to, da ne smemo jemati vsega tako presneto resno. Še najmanj pa sebe,« poudari eno od poglavitnih spoznanj med študijem vloge.
Za vse mora biti načrt
»Vem, česa je sposobna, in je ena redkih pri nas, ki je celoten paket. Predstava ne zahteva samo tega, da prideš na oder in jo odigraš. Moraš se znati pošaliti na svoj račun in Rebeka to zmore. Marsikaj je že prestala v življenju, zato je nepreračunljiva in odprta za spremembe. Neposredno komunicira in se ne skriva za navidezno všečnostjo,« izlušči Ranko nekaj Rebekinih lastnosti. »Nisem vajena, da nekdo o meni govori tako odkrito. Očitno se bom morala tudi tega naučiti. Morda je v tem skrivnost najinega ustvarjalnega druženja, da spoštujeva vrline drug drugega in imava vsak svoj ego pod kontrolo. Ni lahko, ko te nekdo nenehno popravlja, in če bi bila preobčutljiva, bi stvari lahko jemala osebno. To pa se pri piljenju vloge ne spodobi. Prvi manjši napad panike je sledil, ko sem zagledala ogromne količine teksta. Vajena sem naštudirati besedilo pesmi, kar je zanemarljiv zalogaj v primerjavi z na desetine stranmi zgoščenih monologov. Nisem verjela, da sem se sposobna vsega naučiti. A sem presenetila samo sebe. Možgančki so očitno še dovolj prožni za pomnjenje. Prerazporedila sem svoj vsakodnevni urnik, nekatere stvari črtala s seznama dosedanjih opravil in se študiozno usmerila v premiero, ki bo 6. decembra v Kulturnem domu Mengeš,« nam razodene svoje prioritete zgovorna Brežičanka. Med njimi je tudi priprava na veliki božični koncert. Uprizorila ga bo le nekaj dni zatem, 11. decembra, v ljubljanskem Media Centru. »V podzavest imam zakoreninjeno, da mora imeti človek načrt. Brez tega se ne lotim ničesar. Vsi se že delajo norca iz mene, kar me več ne preseneča, saj je moje prvo vprašanje, ko se zjutraj na dopustu zbudim, kakšen je plan za danes,« v smehu prizna. »Načrtovanje me do zdaj ni pustilo na cedilu. Režiser se od mene uči, kako narediti plan, jaz pa od njega, kako se prepustiti improvizaciji. Najpogostejše Rankove besede v zadnjih mesecih druženja so – pusti, popusti, spusti, saj bo šlo,« še izvemo.
Smeh je zdravilo
Si pa tudi Ranko, sicer vajen odrov, ni mislil, da je pred njim tako kompleksno delo. »Lažje je ustvarjati s pozicije igralca kot režiserja, saj mora zdaj nekdo drug udejanjiti tvoje zamisli. Si dirigent orkestra in moraš se ukvarjati z vsako malenkostjo – od luči, scene, kostuma do marketinga. Vse je novo zame in zato še bolj vznemirljivo. Sem kot majhen otrok, ki se vsako jutro zbudi poln pričakovanj, kaj se mu bo zgodilo tokrat,« opiše počutje na drugačnem delovnem mestu.
Ob tem nas nehote spomni, da je pri ljudeh, ki se pogosto družijo, lahko nevarno, da si hitro skočijo v lase, in tu svoje doda Rebeka. »Kdo mislite, da mi je naredil to grmovje na glavi,« v smehu pokaže fotografijo, na kateri je v kostumu iz predstave in s kuštravo pričesko. »Na srečo se dobro poznava in ni razlogov, da bi drug drugemu nergala. Sprejela sem, da ne bom več takšen ’kontrolfrik’, čeprav vsake toliko še pobegnem iz tirnic in preverjam stvari. Vendarle imam opravka z moškimi in treba jih je imeti pod nadzorom.«
