Tanja Zajc Zupan
»Ko sem bila še otrok, smo vsako leto 1. novembra obiskali pokopališče. Bilo nas je res veliko, tete, strici, sestrične bratranci, otroci. Sama pa zdaj ne grem preveč rada na pokopališče, sploh odkar mi je lani umrl brat. Nesem mu rože, prižgem svečko, a le za rojstni dan in na dan mrtvih. Sicer pa ga raje nosim v srcu in se spominjam lepih trenutkov. Pokopališča pa so povezana z žalostjo.«
Boštjan Pertinač
»Nimam nobenega predsodka do obiska pokopališč, iz principa pa tja ne grem 1. novembra, ko pride večina žensk zato, da pokažejo nove plašče. Sicer pa pot, po kateri se skoraj vsak dan sprehajam, vodi prek pokopališča in večkrat se ustavim tam. Po poti naberem travniško cvetje in ga dam na grob katerega od svojcev ali prijateljev. Teh na srečo na pokopališču še ni prav veliko. Greva pa z mamo 1. novembra v Trst, kjer je pokopan njen oče, po obisku pokopališča pa še na kavico ali aperol.«
Suzana Kozel
»Ne grem prav velikokrat na pokopališče in zavedam se, da bi ga morala obiskati večkrat. Med razlogi je tudi to, da z družino živim v Ljubljani, in čas, ko obiščem domače kraje, posvečamo drug drugemu. Na srečo imam starše še žive, me je pa zelo prizadela smrt babice, ki je umrla lani in na katero sem bila zelo navezana. Na 1. november se je na pokopališču običajno zbralo številno sorodstvo, potem pa smo šli k teti domov, ki je vedno kaj dobrega skuhala in spekla.«
Milena Zupančič
»Zadnja tri leta zame niso bila najboljša, izgubila sem moža Dušana Jovanoviča, s katerim sva bila skupaj več kot 40 let. Še zdaj nisem dojela, da je res. Midva nisva živela čisto običajnega življenja, nisva vsako jutro sedela za mizo in pila kave, puščala sva si svobodo. Potem se je poslovil še moj prijatelj in nekdanji mož Radko Polič Rac. Hodim na pokopališče, a ne jokam. Ob njihovih grobovih si raje prižgem cigareto in mislim na to, kako se bomo nekdaj nekje spet srečali.«
Monika Košenina
»Na pokopališče ne hodim preveč rada, čeprav ga obiščem vsaj enkrat na mesec. Takrat se mi vrnejo žalostni spomini, ko sem pred desetimi leti v prometni nesreči izgubila brata. Mislim, da naklonjenosti do pokojnih ne izkazuješ s tem, kolikokrat obiščeš pokopališče. Tiste, ki so nam blizu, nosimo v srcih. Za prvi november bom gotovo šla na pokopališče, in čeprav sem bila zadnja leta le redko pri maši, je na ta dan obred na grobovih nekaj obveznega in gotovo bom zraven.«
