Fata je bila in bo za vedno ostala legenda, saj je tako pristno, kot jo je zaigrala Lucija Ćirović, gotovo ni še nihče. »Od tega je res dolgo in zame ta vloga nikoli ni veljala za nekaj posebnega, saj sem v življenju naredila tudi kaj bolj zanimivega. Je pa res, da me ljudje prav zaradi te vloge še vedno prepoznajo,« pravi igralka, ki ima za seboj noro poletje. »Imela sem res ogromno nastopov, toliko kot že dolgo ne, tako da si niti nisem privoščila pravega dopusta. Privoščila sem si nekaj odklopov za dan ali dva, to pa je tudi vse. Rada potujem, a si daljšega potepanja že dolgo nisem privoščila, zato vse bolj razmišljam, da bi po dolgem času spet obiskala teto, ki živi na Baliju. Tam sem bila dvakrat, nazadnje leta 2010, medtem ko teta, ki jih ima čez osemdeset, vsako leto obišče Slovenijo. Lahko rečem, da Bali poznam bolj kot ne kot turistično destinacijo, mi pa bratranec obljublja, da mi bo ob naslednjem obisku pokazal takšen Bali, kot je v resnici. Tega se res veselim in že zdaj vem, da bo super, saj je bratranec človek, ki ima rad izzive in vse, kar je zunaj okvirov.«

Za prihajajočo sezono nima naštudiranih nič novih predstav, pravi, a dela ji ne bo zmanjkalo. »Nastopam s programom, ki ga imam že naštudiranega, kljub temu pa imam sicer napisanih nekaj novih stvari, ki pa jih je treba še dodelati. Idej je cel kup, le časa ni dovolj,« potoži.

Ga je pa našla, da se je podala v glasbene vode. »Zdaj že drugo leto obiskujem ure, na katerih se učim igrati bobne. To je glasbilo, ki me je od nekdaj privlačilo, in ta ritem me vedno znova prevzame. Kot srednješolka sem nastopala v bendu, kjer sem igrala činele, vedno pa sem z občudovanjem opazovala bobnarja. Ko sem se enkrat vozila z avtobusom in poslušala glasbo na walkamanu, sem začela podzavestno po ritmu udarjati z nogo in premikati roke, kot bi držala palčke in z njimi izvabljala ritme. Na vajah sem prosila bobnarja, da poskusim to malo zaigrati. Uspelo mi je super, tako da so mislili, da znam igrati bobne, a sem pojasnila, da imam le dober smisel za ritem. Ko sem lani praznovala abrahama, sem si kar sama kupila darilo, ure v bobnarski šoli.«

Celega seta bobnov si ne more privoščiti, ker doma nima prostora, ima pa manjše elektronske bobne, na katerih lahko uravnava jakost zvoka, lahko pa ga čisto ugasne. A kljub temu ostajajo vibracije. »Spomnim se, da je enkrat, ko sem vadila, prišla v sobo moja partnerica in rekla, da se trese cela hiša. Na srečo imam prijazne sosede, ki to lepo prenašajo, saj z vajami ne pretiravam. Vem, da bi morala več vaditi, a mi primanjkuje časa. Bobnanje je zelo zahtevno in pri tem potrebuješ ogromno fizične moči, saj pri igranju poleg rok in nog potrebuješ tudi vse druge dele telesa. To je instrument, ki res terja celega človeka. Zdaj ko vem, kako to gre, še toliko bolj občudujem bobnarje, ki na koncertih igrajo po več ur, in niti pomisliti ne smem, kako se počutijo naslednji dan. Zase vem, da sem vedno imela utrujene mišice.«

Lucija svoj talent rada pokaže tudi, ko za štedilnikom vrti kuhalnico, kar smo lahko pred leti videli v oddaji MasterChef Slovenija. »Kuhanje je moja velika strast, a žal tudi za to nimam prav dosti časa. Kadar kuham, želim, da imam mir in da ni nobenega hitenja. V kuhinji rada improviziram in preizkušam nove recepte. Še posebej mi je v užitek, ko pri kuhi uporabljam sestavine z domačega vrta. Ja, tudi vrt imam in vsak lahko že od daleč ve, kateri je moj. Tisti, ki je najbolj zaraščen in poln plevela. Nimam časa, da bi ga oplela sproti, zato je takšen, kakršen je, zelenjava pa je kljub vsemu zelo okusna in pridelana ekološko, saj ne uporabljam nobenih umetnih pripravkov za gnojenje. Letos sem ponosna na paradižnike, ki še vedno lepo rodijo, in kar čudi me, da jih kljub obilici dežja ni napadla plesen. Sicer pa so na mojem vrtu bučke in paprike pa korenje, zelišča in začimbe. Poleti je zelenjave na domačem vrtu dovolj za sproti, ne pa tudi za ozimnico, a se občasno kaj znajde v kakšnem kozarčku ali zamrzovalniku.«