»Bil sem prepričan, da se ne bom nikoli več zaljubil in si ustvaril družine. Le nekaj dni pred usodnim srečanjem z Nežo sem razmišljal o tem in se vdal v usodo, da bom za vedno ostal sam. Tolažila me je le misel, da bom vso ljubezen namenil hčerki Noemi, na katero sem zelo navezan,« svojo ljubezensko zgodbo začne Tibor Baiee. »Potem pa je prišla ona, simpatična postavna plavolaska z dolgimi lasmi.« Prva ga je sicer opazila Neža: »Takoj se mi je zdel znan, a se nisem mogla spomniti, kje bi ga lahko opazila. Šovov, v katerih je sodeloval, nisem gledala, morda sem njegovo fotografijo zasledila v kateri od revij. Na skrivaj sem ga fotografirala s telefonom in fotografijo poslala prijateljici, ki ga je takoj prepoznala. Pozneje sva se zapletla v pogovor in ugotovila, da imava veliko skupnega.«

Dvakrat pozitivna

Tibor se je naslednji dan pozanimal, kako se Neža piše, in jo poiskal na Instagramu. »Navezala sva stik in se začela pogovarjati. Vse bolj sva si bila simpatična in uživala sva v pogovorih, a je ostalo le pri tem. Ona je imela svoje stanovanje na Koroškem, jaz živim v Ljubljani. Po pol leta sem jo povabil v Poreč, kjer sem delal na nekem festivalu. Takrat sva ugotovila, da naju je zadela amorjeva puščica, in postala sva par. Potem je šlo vse zelo hitro in Neža se je kmalu preselila k meni v Ljubljano. Morda bi kdo pomislil, da sva se prehitro odločila za ta korak, a sam menim, da sva ravnala prav. Nisem več rosno mlad in nepremišljen, menim le, da pri teh letih, ko se zavedaš, katere vrednote imajo prednost, nima smisla izgubljati časa. Ko živiš skupaj, hitreje spoznaš partnerja – tako v dobrem kot tudi v slabem – in občutiš, kako je, kadar ima eden ali drug slab dan. Z Nežo sva se dokaj hitro začela pogovarjati tudi o tem, da si želiva biti starša. Trudila sva se za to, in ko nama je prvič spodletelo in se črtica na nosečniškem testu ni obarvala po najinih željah, sva bila zelo razočarana. Kmalu zatem je Neža potožila zaradi slabega počutja in naredila test na koronavirus, dan pozneje pa še nosečniški test. V šali pravim, da je bila dvakrat pozitivna. Novice sva bila zelo vesela, na svoj račun pa je prišla tudi Noemi. Želela si je sestrico in naju pogosto spraševala, kdaj bomo imeli dojenčka. Hčerka in Neža sta se odlično ujeli in res sem vesel, da se tako dobro razumeta. Ko je dobila mene, je bila v paketu z menoj tudi Noemi. Ne vem, kako bi shajal s partnerico, ki ne bi marala moje hčerke. Ona mi res pomeni vse na svetu.«

Skrben in ljubeč

Zdaj so srečna družinica. Noemi sicer živi pri mamici na Koroškem, veliko časa pa preživlja tudi z očkom. Kadar so skupaj, uživajo in poskrbijo, da se imajo lepo. Komaj pa že čakajo konec oktobra, ko bo na svet prijokala mala princeska. Tibor odkrito pove, da je srečen, saj je Neža s svojo umirjenostjo in redoljubnostjo v njegovo življenje prinesla ravnovesje. »Ona ima rada, da je vse pospravljeno, na svojem mestu in pregledno, jaz sem glede tega bolj površen. Čeprav dobro obvladam kuho, je največkrat za štedilnikom ona. Jaz večinoma pripravljam jedi iz tujih držav, predvsem azijsko hrano, saj so mi všeč bolj intenzivni okusi, Neža pa kuha preproste in tradicionalne jedi po receptih njene babice. Raje vidi, da nisem za štedilnikom, saj kuhinjo res razmečem in umažem, ona pa je pazljiva, sproti pospravlja in čisti.«

Neži je ob selitvi šlo na roke tudi to, da je zelo hitro dobila službo v Domžalah, kjer je zaposlena kot zobna asistentka. »Zdaj sem na bolniškem dopustu, ker mi zatekajo noge in imam težave s hrbtenico, kmalu pa se bo začel moj porodniški dopust. Oba komaj čakava, da bo prišla najina dojenčica. Tibor je zelo skrben očka, ki ima izkušnje, pomaga mi z nasveti, izkazal se je pri urejanju stvari za dojenčka, tudi sobica je že pripravljena.«

Tibor pravi, da je zdaj bolj pripravljen na prihod dojenčka, navsezadnje je sedem let starejši kot takrat, ko je prvič postal očka. »Zanimivo, da sem zelo umirjen in prav nič živčen kot prvič. Mogoče zato, ker vem, kako vse poteka, saj rojstvo otroka zame ne bo nekaj novega.«

Na začetku avgusta je idilo zaljubljenega para nekoliko skalila nepričakovana drama. »Bila sva na obisku pri Nežinih starših v Mežici, ko je začelo hišo poplavljati, zadnji trenutek sem umaknil avto, Neža pa je bosa stekla v hrib in se rešila pred deročo vodo. Strah me je bilo zanjo. Obtičala sva tam, ujeta na poplavnem območju in odrezana od sveta, niti mobilnega signala ni bilo. Ko so ga vzpostavili, so začele prihajati novice in groza naju je bilo, ko sva slišala, kako so dve nosečnici reševali s helikopterjem. Po nekaj dneh se nama je končno uspelo prebiti domov prek Avstrije in Kranjske Gore. Res neprijetna izkušnja, a srečna sva, da smo ostali živi in zdravi,« sta prepričana Tibor in Neža.