»V mojih očeh je Damjan Murko oseba, brez katere bi bila mrtva. Človek z veliko začetnico, ki mi je dal krila, da lahko letim, razprl je tudi svoja krila, da lahko letim na njegovih. Je duša dvojčica in življenja brez njega si ne predstavljam. Velik optimist, izjemno vztrajen človek, ki v življenju natančno ve, kaj želi, in dokler tega ne doseže, ne odneha, ne glede na to, kaj mu pride na pot. Velik profesionalec in človek z velikim srcem,« uvodoma pove Maja Murko, ki ima tudi svoj pogled nanj kot na javno osebnost. »Njegova kariera iz leta v leto raste, s tem se povečuje tudi popularnost. Ni dneva, ki bi ga imeli samo zase, morda si vzamemo kakšno nedeljo. Je najbolj iskana medijska osebnost in ima največ nastopov od vseh slovenskih glasbenikov. Težko se prosto giblje, ne hodi v trgovino, v avtopralnico, ima svojega voznika, dva menedžerja, jaz sem njegova tajnica. Preprosto je toliko vsega, da sama ne zmoreva več. Nisem si predstavljala, da lahko njegova kariera preseže vse meje, tudi meje tega, da ga ljudje obožujejo do te točke, da si oba nadeneva nasmeh na obraz, že ko stopiva na ulico, in samo da prideva od ene točke do druge, traja celo večnost, saj ga vsi prosijo za fotografijo in avtogram,« pojasni sogovornica.
Nikoli ne gresta sprta spat
Medijska prepoznavnost vpliva tudi na družinsko dinamiko, ki je precej nevsakdanja. »Seveda ni bilo vedno lahko. Moje življenje je že dvajset let drugačno kot življenje mojih prijateljic in s poroko z njim sem nehote postala tudi jaz del javnega življenja. S tem se naučiš živeti in postane del tvojega vsakdana. Ko stopim na ulico, sem tudi jaz ob njem del javnosti, za kar se nisem odločila sama in ne morem reči, da mi je všeč. Začetki niso bili lahki, bila sem vržena v vodo in sem že morala splavati. Čez noč sem bila na vseh naslovnicah. Spomnim se naslovov: 'Damjan Murko zasačen'; 'Partnerica Damjana Murka slečena za Playboy'; 'Bo poroka odpovedana, ker je vse predstava za javnost?' Seveda so bili ti naslovi samo in zgolj za dvig naklade določenega medija in v vsem tem ni bilo kančka resnice. Veliko ljudi mi je reklo, kaj mi je tega treba, vendar ljubezen premaga vse.«
Ko se zaprejo vrata njunega doma, pa je vse drugače. Maja o njem govori le s presežniki in pravi, da je v prvi vrsti ljubeč oče in mož. »Izjemno dobro loči svoje zasebno življenje od javnega. Naju s sinom Tiarjem ne izpostavlja, ga pa kdaj pa kdaj spremljava na kakšni javni prireditvi, pa še to zelo redko. Če bi rekli, da je zakon ena sama sreča, bi lagali. Najin odnos je prostran ocean, tako kot v zakonu pa je lahko tudi valovanje morja zelo razburkano. Bilo nama je večkrat tudi hudo. Veliko ran sva zacelila, vsako leto je lahko najtežje v zakonu, če si dva ne zaupata in predvsem če kompromise postavimo za svoj ego. Nikoli nisva zaspala sprta in to naju je reševalo. Kompromisi, močna želja po edinosti in zaupanju, tudi to, da na stare dni ne želiš biti sam – to naju ohranja skupaj toliko let. Praznovala sva namreč petnajsto obletnico poroke. Seveda ni vedno vse tako, kot bi človek načrtoval, a tudi to je čar zakonskega življenja. Verjamem, da če ni solz, tudi nasmeha ni. Če je veselje enega veselje obeh in če je bolečina enega tako močna, da jo drugi partner želi prevzeti nase, potem veš, da je ta dvojina najlepša,« nam njuno zvezo opiše Maja.
Gospod Murko junior
Potem pa je tu še njegova vloga očeta. »Veliko sva se pogovarjala o tem, kako bo najin desetletni sin Tiar sprejel to, da je njegovo življenje drugačno. Je otrok javne osebe in to lahko v življenju prinese tudi negativnosti, če se z otrokom res temeljito ne pogovoriš in ga ne pripraviš na to, da so zlobni jeziki lahko hujše orožje kot vojna. Damjan, denimo, ne more po otroka v šolo. Morda si predstavljate, da zaradi tega ne, ker bi potem na sina kazali s prstom. Nikakor ne, Damjan je, ko stopi čez šolski prag, samo oče in ne medijska zvezda, otroci pa tega ne razumejo. Se je zgodilo, da sta s sinom prišla domov tudi debelo uro pozneje in me je že pošteno skrbelo, kaj se dogaja. Ko sta končno prišla domov, mi je sin razložil, kako so v vrsti stali prav vsi učenci za avtograme, in od tega trenutka naprej je sin dobil poseben status 'gospod Murko junior'. (smeh) Bogu hvala ni bilo nikoli nobenih negativnosti.«
Glede družinskih ritualov ima družina Murko nekaj svojih nenapisanih pravil. »Vztrajam, da imamo vsaj nedeljo zase. Kosilo, izlet, upoštevava sinove želje. Nekaj časa pa že prakticiramo 'dan da'. Se pravi vse, kar si sin takrat zaželi, da bi počel, mu v tem ustreževa. Radi se objemamo in si večkrat na dan povemo, da se imamo radi. Ko nas drugi spoznajo za štirimi stenami, ne morejo verjeti, da smo pravzaprav tako zelo povprečna družina. Je pa Damjan zelo tradicionalen glede praznikov, kot sta božič in velika noč. To, kar so mu starši kot otoku podali kot življenjsko popotnico, prenaša na najinega sina, kar se mi zdi lepa tradicija. Sama namreč nikoli prej nisem bila tako zelo močno tradicionalna, kot moj mož. Tega me je naučil on.«
Potem je tu še delitev gospodinjskih opravil. Kuhanje in menjavanje žarnic pripadata Maji. »Pravijo, da je Damjan kar malo diva doma in na odru. Imava ta privilegij, da sem jaz doma in skrbim za družino in gospodinjstvo, on je res dosti zdoma, spi do desetih, vedno ga na mizi pričakata zajtrk in kavica, potem greva skupaj čez njegove delovne obveznosti, sestanke, nastope. Za kaj drugega njemu zmanjka časa, tako da sem za večino domačih opravil odgovorna jaz. Morda sem pa tudi sama kriva, da je tako, ker sem ga tako razvadila, zdaj pa imam, kar imam.«
Na stenah ni njegovih koledarjev
Če pokukamo v njihov dom, nas morda preseneti, da na stenah ne visijo Murkovi slavni koledarji. »Tako rada ga pa spet nimam, da bodo koledarji viseli še doma. (smeh) No, resnica je, da me Damjan velikokrat povpraša za mnenje, a se za vse projekte na koncu odloči sam. Tako je bilo tudi pri njegovih zdaj že tradicionalnih koledarjih. Sprva nisem bila preveč navdušena nad tem, a se je z leti pokazalo, da gre tukaj za ogromen dobičkonosen posel in Damjan se je spet odločil prav. Z leti so koledarji postali vse bolj kakovostni in vsako leto znova razprodani,« pojasni Maja, ki pa jo mož rad tudi razvaja. »Damjan da zelo malo na valentinovo, ker se mu zdi neumno, da se ženski pokaže, da jo imaš rad, samo enkrat na leto. Tudi sama ne bi bila zadovoljna, da bi se name spomnil samo enkrat na leto. Zmeraj znova me zna razvajati in mislim, da lahko povem vse to kar z enim stavkom. Če sem žena Damjana Murka, je to dovolj veliko razvajanje že samo po sebi in dokaz, da me ima neskončno rad.«
A njuni začetki so bili kljub vsej ljubezni precej burni. »Ko sva stopala pred oltar, se je v medijih spraševalo, ali poroka sploh bo, pisali so o tem, da gre še za eno dobro premišljeno marketinško potezo mojega moža, da se zakon ne bo obdržal. No, zdaj, po petnajstih letih zakona, sva vse zlobne jezike utišala. Je pa najina poroka veljala za poroko leta in rada se pošaliva, da je bilo na njej prisotnih več medijev kot svatov.«
Še dandanes Maja na svojem možu ne bi ničesar spremenila. »Sprejela sem ga takšnega, kot je. Je precej muhast, svojeglav in takšen, kot so pravzaprav umetniki in nežne duše, čeprav navzven tega zaradi takšnih in drugačnih udarcev v svoji karieri ne kaže. Okoli sebe je zgradil visok zid in vem, da je globoko v sebi tudi precej trpel, vendar mu na srečo njegov značaj in vztrajnost nista dovolila, da bi se popolnoma zlomil. In če bi kaj želela sporočiti medijem, je to, da s ponosom lahko rečem: 'Sem žena Damjana Murka!' Nikoli ne bi razkrila recepta za njegov uspeh ali nečesa, kar bi mediji radi izvedli in Damjan tega ni pripravljen deliti z javnostjo. Sem njegova žena, njegova rama, njegova opora in druga polovica njegove duše.«
