Spomenka Hribar: »Namesto da se ukloni zahtevam jastrebov, ki so pravzaprav zakuhali vojno v Ukrajini, bi se morala Slovenija upreti zahtevam po dvigu izdatkov za vojsko in milijone preusmeriti v višje pokojnine in plače.«
Ko je leta 1990 padel berlinski zid in se je končala hladna vojna, je znameniti zgodovinar Francis Fukuyama vehementno zatrdil, da se je s tem končala tudi zgodovina. Zahodni blok je zmagal, kapitalizem je strl socializem in temeljna nesoglasja, ki so poganjala oboroževalno tekmo med zavezništvom NATO in Varšavskim paktom, naj bi prešla – za vedno. Toda 35 let pozneje sta Vzhod in Zahod v Ukrajini vpletena v nov umazan in nesmiseln konflikt, razvite države pa se znova militarizirajo. Tudi Slovenija, ki je nedavno objavila namero o novem, 700 milijonov evrov vrednem nakupu razvpitih finskih oklepnikov patria – medtem pa že zmanjkuje denarja za ključne družbene podsisteme, kot so zdravstvo, šolstvo in pokojnine.
Cena, ki jo naša država v obliki povečanih izdatkov za obrambo plačuje za članstvo v NATO, bo v naslednjih letih še krepko višja. Nezadovoljen, ker glavnino bremena zahodnega vojaškega zavezništva nosijo ZDA, je novopečeni ameriški predsednik Donald Trump dvignil zahteve po povečanju deleža BDP, ki ga evropske zaveznice namenijo za vojsko; po novem terja kar pet odstotkov BDP, kar bi za Slovenijo predstavljalo približno trikratno povečanje. Trumpov diktat podpira tudi generalni sekretar zveze NATO, Nizozemec Mark Rutte, ki je nedavno cinično okaral pretirano miroljubne članice: »Manj denarja za pokojnine, manj denarja za zdravstvo in šolstvo in mnogo več za obrambo! Če komu to ni všeč, naj si nabavi učbenik za učenje ruščine.«
»Vedno je bila Evropa ta, ki je napadla Rusijo.«
Rutte seveda cilja na domnevno grožnjo, ki naj bi jo za EU predstavljala Putinova Rusija kot agresivna osvajalka, ki da se ne misli ustaviti v Ukrajini, temveč bo slej ko prej prodrla naprej na zahod. Takšna retorika ni nič novega – odkar je zgodovinar Fukuyama po kolapsu Sovjetske zveze nespametno razglasil, da kapitalizem nima več sovražnika, ga je ta našel med drugim v afganistanskih talibanih, samodržcih Sadamu Huseinu in Moamerju Gadafiju, sirski Islamski državi in Severni Koreji, z rusko invazijo na Krim leta 2014 pa se je krog sklenil in os domnevnega zla se je znova ustalila v Moskvi. V imenu boja proti temu »zlu« naj bi sedaj Slovenija kupovala orožje in po potrebi tudi pošiljala svoje vojake na tuja bojišča; to so obveznosti, ki jih prinaša članstvo v NATO.
A filozofinja in ena najvidnejših slovenskih mirovnic Spomenka Hribar je prepričana, da je zahodno vojaško zavezništvo pravzaprav nepotrebno, ker je nevarnost ruskega napada v nasprotju s svarili jastrebov v uniformah dejansko minimalna. »Obstoj pakta NATO je po mojem razumevanju utemeljen na napačni predpostavki, da Evropo in z njo Slovenijo ogroža Ruska federacija. Zgodovina uči, da Rusija ni nikoli napadla Evrope, so pa evropske države že večkrat napadle Rusijo: Francija pod Napoleonom, Nemčija pod Hitlerjem in končno NATO pod taktirko ZDA v nadomestni vojni v Ukrajini!« Rusko agresijo na slednjo Spomenka Hribar razume predvsem kot odziv na prelomljeno zavezo zahodnjakov poslednjemu sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, da se NATO ne bo širil na nekdanje sovjetske republike. »Kljub temu je zavezništvo začelo sklepati krog okoli Rusije; slednji je prekipelo ob najavi pogajanj o vključitvi Ukrajine, ki historično predstavlja mehki trebuh ruskega ozemlja. Ruska invazija na Ukrajino je bila namenoma izzvana.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
