V cvetje se je zaljubil že pri štirih letih, ko še ni vedel, da bo njegova življenjska pot dobesedno posuta z rožami. Znanje je srkal kot cvetličarska goba vodo, zdaj je zaželen po vsem svetu in končuje že drugi mandat predsednika Mednarodne cvetličarske zveze Florint.
Svetovljanski mojster urejanja cvetja
»Babica Štefka je bila pesnica, sestrična in teta pa sta slikarki. Pri meni se je to že zelo zgodaj odrazilo v ljubezni do narave in cvetja. Starši so me pustili, da sem sam hodil naokoli in odkrival naravo. Že pri štirih, petih letih sem poznal veliko rastlin, točno sem vedel, kje in kdaj zrastejo prvi zvončki, dozorijo gozdne jagode, cvetijo petelinčki,« se spominja. Sanjal je, da bo cvetličar. Najprej se je vpisal na srednjo vrtnarsko šolo v Celju. Ko so se začeli teoretični in praktični vrtnarski predmeti, ni, tako kot preostali štirje sošolci v razredu samih deklet, nikoli več obžaloval svoje odločitve. S profesorji se je izvrstno ujel in še danes so prijatelji, z nekaterimi skupaj hodijo na tekmovanja in predavajo. Študij je nadaljeval na biotehniški fakulteti, po diplomi pa takoj dobil službo v nekoč cvetočem podjetju, ki pa je po osamosvojitvi Slovenije počasi propadalo. Razvil je proizvodnjo rezanega in sezonskega cvetja ter dvignil produktivnost za tristo odstotkov. Namesto da bi odpuščal ljudi, je najemal nove in jim pomagal, da so postali vrhunski cvetličarji, ki v tujini osvajajo nagrade, sam pa se je posvetil svoji drugi veliki ljubezni, krajinski arhitekturi in urejanju okolice, ter jo izpilil do popolnosti. V več kot 35 letih zelo uspešne kariere je izdelal na tisoče cvetličnih aranžmajev, šopkov in drugih mojstrovin iz cvetja ter dodatkov v Sloveniji, Evropi in svetu. Čeprav se ne mara hvaliti, naj dodamo, da je s svojimi prekrasnimi cvetličnimi umetninami razveselil številne domače in tuje pomembneže. Trenutno pa končuje drugi mandat predsednika Mednarodne cvetličarske zveze Florint, v katero je vključenih 24 evropskih držav, južnoameriška celina in Azija, intenzivno pa sodeluje tudi z ZDA. Zato veliko potuje. Kljub obilici dela pa vedno najde čas za pripravo vsakoletne razstave na Gutenbuchlu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
