»Prihajam iz okolice Slovenske Bistrice. O sebi vedno najraje in najprej povem, da sem mama dveh zakladov – Alise in Patrika. Po izobrazbi sem magistra geografije in anglistike, vendar me je življenje peljalo na povsem nepredvidljive poti. Pred dvema letoma so mi diagnosticirali visoko maligni, zelo agresiven in neozdravljiv možganski tumor astrocitom IV. Stopnje. Zdravljenje je bilo zaključeno lani, a zaradi možganske operacije imam omejeno finomotoriko leve roke in sem začasno invalidsko upokojena. Kljub hudi diagnozi in zdravstvenim preizkušnjam skušam na to gledati kar se da pozitivno. Tudi tako, da sem hvaležna, da imam čas, da se posvečam sebi, se raziskujem, svojo dušo in vse, kar me zanima. Velikokrat me kontaktirajo tudi drugi bolniki, ki dobijo diagnozo možganskega tumorja, in vsakemu z veseljem opišem svojo izkušnjo,« je povedala 33-letna Aleksandra. In ker si občasno vsaka ženska zasluži razvajanje, da preko tega zasije ne samo navzven, ampak tudi navznoter, si je tudi sama zaželela crkljanja na naši preobrazbi.
Ličenje: Manca Maselj
Stilistka: Brigita Potočki /MJZ Fashion
Lasna kozmetika: LITERAM Care line
Pričeska: Jan Jontez, frizerski salon Tamara Team, Tamara Janža s.p., Novakova ulica 5, Ljubljana
Obleka: Half Price Ljubljana
Nakit: Lunca, Ljubljana
»Do 30. leta samo hitiš: da čim prej končaš srednjo šolo, se vpišeš na fakulteto, dokončaš študij, se zaposliš. Hitiš, da si ustvariš družino, imaš otroke in topel dom. Hitiš, dokler te življenje ne prizemlji in ustavi. Pri meni je bil takrat navaden dan. Štiriletni sin je bil v vrtcu, jaz ob svoji trimesečni hčerki. Dojila sem jo in zraven kuhala, da je bilo kosilo na mizi, ko je prišel partner domov. Ker ob dojenju do kosila nisem uspela nič pospraviti, je bil v kuhinji še nered, ki je kazal na to, da je na mizi sveže pripravljeno kosilo. Bila sem malo utrujena in zelo lačna. Komaj sem čakala večer, da si, ko pride mojih pet minut, na hitro umijem lase in si privoščim hiter topel tuš. Z mislimi sem bila korak naprej, kaj vse me čaka do večera, pa naslednji dan. Klicala me je še sestra, da je babica padla in čakajo rešilca, ker si je verjetno zlomila kolk. Dogovorili sva se, katera bo šla k njej v bolnišnico, na hitro sem pojedla, podojila hčer, šla v spalnico, da bi uredila še vse drugo. In se je zgodilo. Povsem nepričakovano, brez kakršnih koli znakov in simptomov pred tem. Življenje je preprosto ustavilo moj hitri tempo življenja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
