Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1990 razglasila mednarodni dan starejših – 1. oktober, da bi izpostavila pomen starejših in njihov prispevek v družbi. Simone de Beauvoir pa je že dve desetletji prej pogosto ogorčeno protestirala proti hinavski in sprenevedavi starostni politiki sodobnih družb.
Družba, mediji kot njeno ogledalo, še posebej pa družbena omrežja slavijo lepe, vitke, mlade, zdrave, uspešne in bogate. Povprečni, predvsem pa neuspešni, revni, bolni, invalidni, starejši, sploh pa starejše ženske se redko znajdejo v soju žarometov. O stereotipih, vlogi starejših v državi ter o izzivih staranja so se pogovarjali na okrogli mizi Starost skozi oči znamenite francoske teoretičarke in angažirane intelektualke Simone de Beauvoir, ki je že davnega leta 1970 napisala dve obsežni monografiji o starosti. Mi pa smo se o tem pogovarjali z doc. dr. Metko Mencin, ki poučuje in raziskuje na fakulteti za družbene vede in je bila ena od sogovornic za to okroglo mizo.
Namesto da bi mladi in malo manj mladi v starejših videli svojo prihodnost, največkrat mislijo, da se sami ne bodo nikoli postarali.
Menim, da gre bolj za to, da o lastnem staranju ne razmišljajo. Ali kot pravi Simone de Beauvoir, v starih ljudeh, kakršni bomo postali, ne prepoznamo lastne usode. Navsezadnje tudi vsi starejši o sebi ne razmišljamo, da smo stari, vsaj dokler ne naletimo na katero od ovir, ki je ne moremo pripisati ničemur drugemu kot staranju.
Predsodki so naperjeni proti mnogim socialnim skupinam (npr. ženskam, posebno blondinkam, drugim etnijam, posebno Romom, pa duševnim bolnikom, homoseksualcem ...). Toda najtrdovratnejši so proti starejšim ljudem. Kateri so glavni?
Ne bi si upala trditi, da so najtrdovratnejši, gotovo pa sodijo med najbolj družbeno sprejemljive. In v nasprotju s stereotipi o skupinah, ki jih navajate, o starih krožijo tudi številni pozitivni. Na primer o njihovi modrosti in izkušenosti, potrpežljivosti in toplini, velikodušnosti … Med negativnimi stereotipi velja posebej izpostaviti tiste, ki vodijo v diskriminacijo, ki pa je pogosto sploh ne zaznavamo kot nekaj krivičnega, in jih celo starejši sami neredko dojemajo kot svojo dejansko lastnost. Na primer stereotipi o pešanju kognitivnih sposobnosti (torej predvsem spomina, uporabe in razumevanja jezika, o učenju, sklepanju in reševanju problemov itd.), o neprilagodljivosti, nedejavnosti, okorelosti, nazadnjaštvu … Razen tega stereotipi, kakršen je na primer tisti o depresivnosti starejših, neredko vodijo v to, da se težka psihična in telesna stanja obravnava kot normalna, kot nekaj, kar moramo pač trpeti. Kolikokrat starejši, ki tožijo zaradi bolečin v sklepih, slišijo omalovažujoč komentar, da je to pač EMŠO in da ti ne preostane drugega, kot da bolečine potrpežljivo prenašaš.
Stereotipi o starejših ženskah, sploh o taščah, so pogosto še posebej slaboumni in žaljivi.
Taščam se pa res ne prizanaša. Kot da so najbolj zagrenjena, potuhnjena, posesivna bitja, ki skušajo »ta mlade« neprestano nadzorovati in odločati o njihovem življenju, jim greniti vsakdan kar tako, za zabavo ali iz maščevalnosti, ker niso več mlade. Pravljični približek taščam so najbrž le zlobne čarovnice.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
