Dve ženski na pomolu druga nasproti druge nekaj pojeta, mahata z rokami, se sklanjata z glavama do tal. Že zdavnaj o kakšnih zadevah ne razmišljam več, zakaj in kako. Če mi nekdo, ki mu zaupam in verjamem v njegovo znanje (v tem primeru je to učiteljica kundalini joge in moja prijateljica iz otroštva Nataša), reče, da moram za skupno dobro pol ure stati na eni nogi, bom pač stala. Ni pomembno, kaj drugi vidijo v tem, pomembno je, kaj v tem vidiš sam. Ljudje nekatere reči delajo enako več kot 2000 let in kaj bi zdaj jaz tu spraševala. Ko sem pred približno sedmimi leti –na deset let prakse – končala šolo za učiteljico hatha joge, sem morala spisati tudi diplomo. Razpisane teme so bili različne, moja diplomska pa je bila o tem, kako so si vse vere na svetu, krščanska, muslimanska in hindujska, zelo podobne.
Če se omejim samo na te tri, pa tudi z drugimi ni nič drugače, vse pridigajo enake stvari. Bodi pošten, resnicoljuben, sočuten, ljubeč, odpuščajoč …, ne kradi, ne ubijaj, spoštuj starše, ščiti nemočne … Vse vere sveta in vse svete knjige govorijo enako, le da uporabljajo različno pisavo in besede. Kako si ljudje razlagamo pred mnogimi stoletji napisane besede, je pa druga zgodba.
Tudi to, kako se ljudje premikajo v različnih verskih hramih, me je spodbudilo k iskanju podobnosti. Večkrat sem že prisostvovala muslimanskim molitvam. Opazovala sem vernike, kako zamaknjeno klečijo, vstajajo, dvigujejo roke v zrak, sklanjajo glavo do tal. In ponavljajo molitve. Njihovo gibanje in mantranje me je spomnilo na poenostavljene jogijske asane, recimo pozdrav soncu, pa tudi na pogosto vstajanje vernikov pri katoliški maši. Tudi tam sem opazila starodavno koreografijo gibov in zavestno zamaknjenost, čemur bi lahko rekla molitev, meditacija, pogovor z bogom ali pa s sabo.
Verjamem, da je za mnoge resne vernike moje razmišljanje bogokletno. A zame je bogokletno razmišljanje tudi, da obstaja več bogov tam nekje visoko nad nami in da se leta in leta ti kaveljci ne morejo med sabo domeniti, kateri izmed njih je pravi in kateri ni. Zame obstaja samo en Bog. Nekdo ga vidi, drugi ne, nekdo se mu klanja, tretji ne. Ampak vsi pa se zavedamo, da je nad nami še nekaj močnejše od nas, ki ima velikokrat v našem življenju in pri usodi tega sveta vzvode v svojih rokah. V naključja ne verjamem. Slučajnost je samo podpis nekoga od zgoraj, ki hoče ostati anonimen. In tudi pogovor z Bogom ljudje opravljajo različno. Kje pa piše, kateri je pravi? Kje tudi piše, da je samo molitev v posvečeni instituciji zveličavna? Nikjer.
Zato grem večkrat k maši, kjerkoli že sem. Ni pravila, po občutku. Na tem hrvaškem otoku sem po dolgem času znova začutila klic, da moram v cerkev. Stokrat sem se sprehodila mimo kamnite cerkvice v centru mesta. Tudi z okna našega apartmaja sem zrla v njen zvonik, ki se dviguje nad toplimi otoškimi hiškami. Nekajkrat sva z mojo Tonko vohljali okoli cerkve, občudovala sem ogromne oleandre, ki cerkvici nudijo dekoracijo in borno senco. Večkrat sem se naslonila na cerkvene kamne, gladke kot otroška koža. Kdo jih je tako zgladil, sem se spraševala, ko sem z rokami drsela po kamnitem zidu. Veter, dež? Ali morda roke vernikov in obupanih ljudi, ki so takole kot jaz zdaj z dlanmi drseli po njem?
V cerkev nisem vstopila. Prvič zato, ker sem bila s psom in nisem želela, da bi Tonka lajala pred cerkvijo, medtem ko sem jaz notri. Drugič, s cerkvijo sem se dogovorila, da pridem na nedeljsko mašo, in potem sem nestrpno čakala nedeljo.
Kolegici sta še spali, ko sem se bosa izmuznila iz stanovanja ter stekla po ozki in prašni poti, ki vodi do glavnega trga. Sonce se je že razlilo po zemeljski površini, bleščeče zlate niti so poplesavale po mojih bosih stopalih. Vmes sem pomislila, da bi si bilo morda dobro kaj natakniti na stopala, iz spoštovanja do vere ali nekaj takega. Potem pa sem v teku zavrgla to misel, Bogu je res vseeno, kako pridem k njemu. Vesel me bo, četudi bom bosa. Morda celo bolj. Ko sem se v indijskem ašramu klanjala mnogoterim hindujskim bogovom, sem se morala obvezno sezuti. Tudi muslimani puščajo svoja obuvala pred svetim hramom. Torej ne bo nič narobe, če pridem bosa. Kako pa so ljudje včasih hodili v cerkev? Ta bogati v čevljih, seveda, drugi pač bosi. Bogu je vseeno, le da imaš srce odprto.
Seveda sem bila v cerkvi edina bosa. K maši je prišlo kakšnih trideset ljudi. Približno polovica klopi je bila zasedena. Nihče ni gledal vame ne v moja bosa stopala. Prijetno hladno je bilo. In kamnita tla so bila od tisočih stopal, ki so prišla tako kot jaz po tolažbo, zbrušena do svetleče gladkosti. Zaplesala bi po teh kamnih, če ne bi vedela, da bi to morda res bilo preveč za obiskovalce cerkve. Čeprav so v nekaterih krščanskih cerkvah po svetu plesanje, ploskanje in glasno prepevanje nekaj običajnega. Ne pa na našem koncu sveta. Pridno sem sedla v klop, izpod trepalnic opazovala ljudi okoli sebe, ugotavljala, da sem edina turistka v cerkvi in tudi edina bosa. Nasmehnila sem se in se spomnila obdobja med epidemijo korone, ko sem bila nekaj tednov prostovoljno zaprta v katoliškem samostanu. Ves čas sem tekala bosa, v kuhinji, po parku, stopnicah, mnogokaterih sobah, ki sem jih čistila … Nobena od nun ni dvigovala obrvi, niti ena izmed njih me ni vprašala, čemu sem ves čas bosa. Dober občutek je, da lahko počneš nekaj tako nedolžnega, kot je bosonoga hoja, in te ljudje zaradi tega ne obsojajo ali gledajo čudno.
Krasna maša je bila. Všeč mi je bil njihov župnik. Ni govoril nesmislov, ni strašil ljudi. Bil je nežen, blag in sočuten. Celo po blagoslov sem šla k njemu in po hostijo, čeprav po nekih cerkvenih zakramentih ne bi smela. Ne vem namreč, ali sem sploh bila krščena. In četudi morda sem, saj naj bi me po neki legendi pokojna teta na skrivaj nesla v cerkev in krstila, sem zagotovo krščena v pravoslavni cerkvi, ker je moja družina pač pravoslavna. A potem nimam pravice do blagoslova katoliškega boga ali kako? Verjamem, da ima vsakdo izmed nas pravico, da veruje v karkoli želi, da se priklopi kakšni verski skupnosti ali pa ne in da to vero živi ter poimenuje, kakor želi, dokler z njo ne škoduje drugim.
Nobene molitve ne poznam cele. Ponavadi opazujem ljudi, ne glede na to, kje sem, in poskušam oponašati njihovo gibanje, mantre. Tudi v tej prelepi 500 let stari cerkvi sem se zlila z okolico, opazovala freske, igro svetlobe skozi krasen pisan vitraž na vrhu cerkvene ladje. V sebi sem začutila mir, vedno ga začutim, ko se približam Bogu. Lahko je to v cerkvi, na travniku, kjer delam jogo, na svoji terasi, kjer pojem svojo najljubšo indijsko mantro, ali na pomolu, kjer z Zvezdano mahava z rokami … Okolje ni tako zelo pomembno, čeprav imajo cerkve posebno energijo. Ne morem je zanikati niti se pretvarjati, da je ne opazim. Večkrat sem razmišljala, zakaj je tako, in prišla do ugotovitve, da so sveti prostori sveti tudi zato, ker materializirajo energijo. Cerkve so eden redkih prostorov, kjer se ljudje stoletja zbiramo z dobrim namenom. Ne govorim o instituciji, ceremoniji, protokolu, o cerkvenih zakonih. Govorim o navadnih ljudeh, ki leta in leta hodijo po istih poteh, na isti posvečeni kraj, kjer odpirajo srce, puščajo ljubezen, solze, žalost … Prostor, kjer skozi molitve čistijo sebe in se zavestno prepuščajo božji volji, da bo naredila tako, da bo dobro in prav za vse. Vem, da je vse to iluzija, pravljica za odrasle. Verjamem, da ob vsakodnevnih grozotah, številnih nepotrebnih smrtih, ki jih redoljubno štejejo po televiziji, napovedih vojne, celo jedrske, vedno večjega pomanjkanja in revščine težko vidimo luč na koncu tunela. Ampak če obeta te luči ne bi bilo, bi nam zato bilo kaj lažje?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
