Lanskega oktobra sem, tako kot zadnjih 15 let, spakirala kovčke in se za šest mesecev odpravila v svoj zimski indijski raj, v Goo, z mislijo, da bom tam nekje spomladi od tam obvestila svojega nepremičninskega agenta, da lahko začne prodajati moje stanovanje, ki ga je vestno (in dobro) pofotografiral. Jasno, podpisala sva tudi pogodbo, da ga lahko v mojem imenu proda. Nisem želela biti zraven, ko bodo ogledi, saj ne bi prenesla »šnofanja« in pripomb morebitnih kupcev, kaj vse jim ni všeč. Stanovanju, velikem okoli sto kvadratnih metrov, sem postavila spodobno ceno, čisto nič oderuško, vzela kovčke in šla. Za nekaj mesecev sem na to pozabila.
Prodano
Tam proti koncu februarja sem imela Indije že po malem zadosti, saj se je tudi v moji vasi življenje korenito spremenilo. Na slabše, da ne bo pomote, vas je postala eno samo gradbišče, kjer gradijo vile bogati ljudje iz Mumbaja in New Delhija. Poklicala sem agenta Matijo in dala zeleno luč za prodajo stanovanja. V svoji naivni glavi sem predvidevala, da bo trajalo toliko časa, da bom v miru prišla domov nekje konec marca, potem pa bo počasi že morda prodal. Prosila sem ga tudi, naj me ne utruja s poročilom o vsakem ogledu, da se ne razburjam po nepotrebnem. Starega človeka, saj veste, razburijo že majhne reči. Ampak tega, kar je sledilo, pa nisem pričakovala.
Že po tednu dni me je Matija obvestil, da je stanovanje prodano. »Kaaaaaaaj?!« sem zazevala in od presenečenja pozabila zapreti usta.
Kaj pa zdaj? Letalsko vozovnico za domov sem imela že kupljeno, datum odhoda pa konec marca. Nič, bomo pa pogodbo podpisovali po spletu, saj smo vendar v 21. stoletju!
Takoj spakiraj kovčke
Odvetnica, odgovorna za pripravo kupoprodajne pogodbe, je zahtevala originalen podpis (ne elektronskega) in pogodbo, ko bi jo podpisala, bi morala poslati v Ljubljano po pošti. No, in se je zataknilo. Pod nobenim pogojem ne zaupam indijski pošti, na svoji koži sem izkusila, da poslani paket ali tudi samo razglednica nikoli ne pride do naslovnika. Kaj mi še ostane? Mitja me je spomnil na uveljavljena mednarodna podjetja, ki se ukvarjajo s prenašanjem pošiljk. A že bežen pogled na njihove strani je povedal, da bi hitra vročitev moje pošiljke stala več kot nova letalska vozovnica. Tej žal nisem mogla spremeniti datuma. V hudem stresu sem udeležencem te nore igre sporočila, da prihajam domov. Hvala bogu imam v Indiji toliko znancev, da sem si lahko organizirala takojšen odhod. Ne bom vas utrujala s tem, kako je bilo v 24 urah sprazniti najeto stanovanje, opremljeno bolj ali manj z mojimi stvarmi, jih shraniti, se posloviti od vseh prijateljev in si organizirati taksista, ki me je bil ob treh zjutraj voljan peljati na ne prav oddaljeno železniško postajo. Ne bom vam tudi opisovala groze, ko sem stala na kraju, kjer bi me moral taksist pobrati, pa ga ni bilo, zamujal je pol ure, med čakanjem sem s telefonskimi klici spravila pokonci pol vasi; in kako sem na vlaku, kjer sem imela rezervirano ležišče v spalniku, metala iz »moje« postelje korpulentnega Indijca, ki je ves zaspan momljal, da je ta njegova. Jasno, da sem zmagala, kljub njegovi velikosti. Dolgoletne indijske potovalne izkušnje so me naučile, kako ukrepati. No, po 48 urah norega potovanja (ki ga nikoli več ne želim ponoviti!) sem končno prispela domov.
"Denar na računu, zmagala sem! Japajade!" Vas zanima, kaj je sledilo? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
