Oče prvošolke je bil šokiran, ko je prejel prvo sporočilo ravnateljice. »O grožnji smo bili obveščeni v nekaj kratkih stavkih sredi tistega dne, ko naj bi jo učenec uresničil. Se pravi, ura je ena popoldne, tvoj otrok je v šoli, obvestilo pa pravi, da je učenec včeraj zagrozil, da bo danes prišel v šolo z orožjem! Kocine so mi šle pokonci, prav v šoku sem bil!«
Čez eno uro je ponovno zacingljalo. Tokrat je bilo sporočilo daljše, čeprav z nič več konkretnimi informacijami. Med drugim je pisalo, da so poskrbeli za varnost in zaščito učencev ter jim v primeru stiske omogočili psihosocialno pomoč, hkrati so obvestili pristojne organe, ti so se odzvali in bodo vodili nadaljnje postopke. To se je šele slišalo resno! Do takrat je že prišel iz službe in prevzel otroka, ki o vsem skupaj ni nič vedel, tudi drugi starši niso imeli nobenih podrobnejših informacij. Pri tem se je vse skupaj končalo. Nekateri starši so se hitro pomirili, drugi so še zdaj razburjeni. Vsi pa se strinjajo, da je bilo obveščanje, milo rečeno, nespretno. »Ko sem tistega popoldneva šla po sina v šolo, sem videla le izpostavljeno ulico in popolnoma odprto igrišče. Razmišljala sem samo o tem, kako zlahka lahko nekdo strelja na otroke in ljudi na ulici oziroma stopi na igrišče in jih zabode. Še zdaj imam črne misli ob tem, drugače vidim ta naš sicer prijazni okoliš,« pravi ena od mamic. »Slišal sem, da imamo na šoli problematičnega otroka, ki so mu zaradi nasilništva dodelili spremljevalca, ta gre z njim tudi v šolo in nazaj domov. Če bi to storili tudi v tem primeru, bi se gotovo boljše počutil,« dodaja še eden od očetov.
Po odgovore, kako se odločajo o tem, koga, kdaj in kako podrobno obvestiti, smo se obrnili tudi na ravnateljico Marjanco Vampelj. Posebnega protokola kot šola nimajo, pravi, ravnatelj in strokovno osebje šole ravna v skladu z zakonodajo in internimi akti šole (Vzgojni načrt, Pravila šolskega reda in Hišni red šole). Če zadeva presega njihove pristojnosti, pa o njej obvestijo CSD in druge institucije, med drugim policijo. Konkretnega dogodka sicer ne more komentirati, saj jih zavezuje Zakon o varovanju podatkov, zagotavlja pa, da so zadevo vzeli resno, začeli z reševanjem ter vsem otrokom zagotovili pomoč in varnost. Ob takih besedah se človeku zazdi, da dogodek ni bil zanemarljiv. Po drugi strani pa ravnateljica pravi, da ne more z gotovostjo trditi, komu in ali sploh je bila grožnja neposredno izrečena. Nič čudnega, da so starši zmedeni.
Da ne bo pomote, na uredništvu ne mislimo, da se je dogajalo kaj strašno nevarnega. Saj vemo, kako hitro se otroški ali najstniški prepir stopnjuje in kaj vse se takrat izreče. Na srečo še vedno živimo v varni državi. To kažejo tudi izkušnje policije. Ta pravi, da pri dosedanjih grožnjah učencem ali zaposlenim v vzgojno-izobraževalnih zavodih ni bilo resne nevarnosti za zdravje ali življenje. Kljub zaupanju in optimizmu pa ne smemo biti tako naivni, da bi mislili, da se pri nas nekoč ne more zgoditi kaj podobnega kot, denimo, v Beogradu. Tovrstne grožnje namreč niso nobena redkost. Od leta 2020 do danes jih je policija obravnavala 206.
Zakaj je protokol o obveščanju in ukrepanju skrivnost? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
