Po gozdu z Luko Šparlom, nemara največjim slovenskim poznavalcem gliv, ključnih zbiralnikov toplogrednih plinov.
Zgodnji jesenski gozd ima tisoč glasov, vonjev in podob. Eno življenje, ki se pretaka v neštetih oblikah. Gozd ta čas že razmišlja o slavnostni opravi pred zimskim pogrebom. Zrak je tako poln, da ga ne diham, temveč pijem. Gozd kot tempelj življenja, v katerem se moli z – življenjem. In trohnenjem.
Iz sanjarjenja me prebudi znan obris, ki štrli nekaj centimetrov nad mahom. Arhetip, ki ga pozna vsak pravi Slovenec: goba! In kot vsak pravi Slovenec se imam tudi jaz za neke vrste poznavalca gob. Ah, proč z lažno skromnostjo – strokovnjak bo bolj primerno. Kot deček sem z družino ure in ure lazil po džungli kozjanskih zakotij v iskanju sluzastih zakladov in takole iz glave poznam vsaj dvajset vrst gob. Ocenjujoče premerim najdbo pred seboj in stari, zaprašeni abak v glavi zamelje po znanih algoritmih. Dolg bel bet, koničast klobuk brez enake barve in brez vsakega znamenja: kukmak. Ali nekaj takega. »Užitna, stoprocentno,« samozavestno pokimam fotografu Šimnu. Ter pomaham tretjemu članu ekspedicije, naj se približa in potrdi mojo oceno. Luka Šparl s kotičkom očesa na deset metrov ošine mojo trofejo: »Smrtno strupena!« Drevesa se stresejo v žametnem posmehu.
Gobarji vse dežele, združite se
Spet je ta čas v letu in mi smo v gozdu. Američani so imeli zlato mrzlico, Nizozemci tulipansko norijo, Slovenci pa imamo gobe. Nekje med majem in oktobrom na desetine, na stotine tisočev prebivalcev in prebivalk gozdnate deželice začuti klic divjine ter preplavi mahovje. Gobje kraljestvo, najbolj priljubljena gobarska skupina na Facebooku, ima prek 33 tisoč članov in članic. Gibanje Svoboda, največja stranka vladne koalicije, jih šteje 13 tisoč. Da, gobe so slovenska pop kultura, najbolj cenjene med njimi pa uživajo status večnih klasik. Veliki ajdovski goban je prislovični beli kit vsakega pravovernega gobarja, ki je za odrešilni pogled na njegov klobuk v mahu pripravljen prestati večurno epopejo po trnju, blatu in med klopi; tudi pisec teh vrstic sem že kdaj v ekstazi klečal pred katerim z občutkom, da v življenju ni mogoče doseči več od tega ... Ker pa glive niso samo jurčki in lisičke in ker hosta ni dvorana za množično psihoterapijo, je bilo primerno, da pričujoči magazin v duhu svojega poslanstva prosvetljevanja množice povabi nekoga, ki velja za eno največjih avtoritet, kar se tiče gliv.
Dovolj je vsega nekaj korakov po gozdu, da Luka Šparl, ekolog in mikolog (glivoznanec), upraviči povabilo. S Šimnom se, zadeta od vožnje po pohorskem makadamu, ki bi lahko vodil tudi na Machu Picchu, komaj prav opotečeva pod krošnje, ko mojster že kleči ob trhlem štoru. Iz njega nam dobrodošlico zaželi prva med gobami, ki jih srečamo tisti dan – lepljivi rožiček. Drobna in neugledna stvarca, ki spominja na majhno koralo in za katero si niti pri najboljši volji ne bi mislil, da lahko ima kakršnokoli smiselno nalogo v ekosistemu; lepa ravno ni, za v pisker še manj, kaj torej ostane? »Takšni organizmi razkrajajo stare panje in jih spreminjajo v hranilo za nova drevesa, ki lahko zrastejo iz njih; tako pomembno prispevajo k obnavljanju gozda,« pojasni Šparl, ki je do svojega znanja prišel z vestnim študijem in preiskavami pod mikroskopom.
Tisoč in ena goba v glavi
Za gobe sta ga navdušila že starša, s katerima je iz domačega Mestnega Vrha pri Ptuju vsako leto za en teden odšel na počitnice v eldorado slovenskih iskalcev gozdih zakladov – na Pokljuko. »Zlasti mama je bila izvrstna gobarka, tudi tekmovalna je znala biti,« se spominja. »Na gobe je gledala predvsem s kulinaričnega vidika, medtem ko sem jaz že kmalu začutil, da to še zdaleč ni njihova edina odlika.« Bolj ko je spoznaval ta nenavadna in nerazumljena čudesa evolucije, bolj je bil navdušen nad njimi. Študij ekologije v Mariboru je zaključil z magisterijem o glivah v jelševem gozdu na Turnišču pri Ptuju. Danes, pri 36 letih, je nemara celo največji slovenski poznavalec tega področja, promotor vzdržnega gobarjenja in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi; je član več gobarskih društev, v sklopu katerih organizira tabore in izobraževanja na najvišji ravni tako za laike kot strokovnjake. »V Sloveniji raste okoli 5.500 vrst gob; dober mikolog jih na pogled prepozna približno tisoč. Lahko rečem, da sem tudi sam nekje pri tej številki.« Tisoč vrst takole iz glave – ko gre za gobe, je možak pravi pravcati Chat GPT (medtem ko sem jaz s svojimi – denimo – tridesetimi sortami z vidika informiranosti nekje na ravni ročnega mlinčka).
In tako v naslednji uri in pol na vsakih nekaj metrov naletimo na glivo, o kateri se naučim nekaj novega. Majhne bele gobice na storžu, ki ga Šparl pobere iz potočka žive vode, pričajo, da je slednja povsem neonesnažena. Navadna ledenka, ki je videti kot beli smrkelj na smrekovem štoru, je ena redkih, ki so užitne tudi surove, zato je primerna za solato. Mlečnica se od golobice loči po značilnem izvlečku, ki priteče, če ji prerežeš klobuk. Dolgobetni česnovec ima okus po, kakopak česnu, zato je uporaben kot začimba. Koničasta mušnica, ki mi zbudi skomine, se od kukmaka loči po tem, da te ubije – kar je več kot razločen prepoznavni znak. Vsaj pri navadnih lisičkah se ne zmotim, najdemo pa še celo večjo specialiteto, žametne lisičke, ki so malo manjše in oranžno obarvane. »Značilnost lisičk je, da niso praktično nikoli črvive;« razloži Šparl, »vsebujejo namreč posebne proteine, ki jih branijo pred črvi in zajedavci.« Naletimo tudi na belkasto ektoplazmo, ki je v resnici razvijajoči se micelij; po ekologovih besedah 90 odstotkov vrst gliv v Sloveniji obstaja izključno v tem stanju, zgolj deset odstotkov vrst pa preseže micelij in tvori oblike, ki jih vsi poznamo kot gobe.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
