Neca* je mlado dekle sredi dvajsetih let in terapijo ji je svetoval psihiater, ko je videl, da so ji antidepresivi sicer pomagali zlesti iz najhujše črne luknje, pričakovano pa ji niso izbrisali vse groze, ki se ji je že v otroških letih tako globoko zažrla v telo, da ji je odpovedovalo na celi črti. Kronične bolezni so se ji vrstile druga za drugo, bila je povsem brez volje do življenja in močno tesnobna.
Na prvih urah terapije je bila zelo zadržana in tiha, šele pozneje se je toliko odprla, da mi je odškrnila vrata v svet svoje primarne družine: doma je sedem otrok in ona je najmlajša, vsi drugi so se že odselili, le ona še živi z onemoglim očetom, ki vsak dan pregloboko pogleda v kozarec.
Ko je bil oče še pri močeh, je družino, potem ko se je ob večerih pijan vračal iz vaške gostilne, brezsramno žalil, najmlajše otroke pa je pogosto tudi zelo brutalno pretepel. Necina že vrsto let pokojna mama, v grob jo je spravil rak, je sicer vsakokrat prestrašeno branila svoj podmladek, a po navadi jih je najprej skupila sama, potem pa še kateri od otrok, ki se ni pravočasno umaknil na varno.
Nekoč je Neca ravno večerjala, ko je pijani oče prilomastil domov. Takrat šestletna punčka se je skušala v zadnjem hipu skriti pod mizo, a oče jo je ujel, ji najprej prisolil nekaj krepkih, nato pa ji začel z vso silo v usta tlačiti kruh z namazom, ki je prestrašeni Neci padel prej na tla. Punčka je očeta v solzah rotila, naj preneha s svojim početjem, a oče ni popustil, dokler se deklica ni začela daviti, hip zatem pa je hrano v loku izbruhala na kuhinjska tla. Pijani oče je potem odhlačal spat, kot da se ni nič zgodilo …
Takšne in drugačne vrste nasilja so bile skoraj tedensko prisotne v Necinem življenju. V osnovni šoli je vsake toliko posredovala šolska svetovalna delavka, a spremenilo se ni prav nič.
Ko se je pozneje bistra in vedoželjna Neca želela zaradi študija odseliti v mesto, je njen oče ponorel in jo tako premikastil, da je za več tednov pristala v bolnišnici. Le kdo bo skrbel zanj, je tulil na svojo hčer, potem pa jo, prežeto z občutki krivde in tudi nemoči, za nekaj let povsem prikoval nase.
Z Neco se zdaj že mesece srečujeva enkrat tedensko. Pogosto sem bila prepričana, da bo obupala, ker je kopanje po preteklosti, kakršna je njena, zares garaško! A mlada ženska se je silovito zakopala v staro bolečino, začela prepoznavati družinsko dinamiko in počasi sprejemati svojo preteklost. V vsej njeni grozljivosti.
Premiki se ne zgodijo čez noč. Telo, tako zelo prežeto s travmatičnimi občutji in čutenji, zgradi močno obrambo, da nam pomaga preživeti. Tovrstnih zidov zato ni moč sesuti z zgolj nekaj obiski terapije. A ko začnemo v svoje življenje vnašati nove vzorce in jih zavestno ponavljati, teden za tednom, se ti sčasoma usidrajo v naše možgane in izpodrinejo stare, neuporabne.
Neca se je tako na terapiji začela sprva učiti umirjanja in stabiliziranja svojega povsem sesutega telesa – pri tem med drugim pomagajo tehnike dihanja in kakršna koli oblika telesnega gibanja – ter se začela zavedati svojih želja in jih počasi uresničevati. Korak za korakom.
Pred kratkim me je poklicala pred začetkom terapije in me vprašala, ali lahko s sabo prinese malico iz bližnje restavracije s hitro prehrano, češ da je lačna. Še nedavno ni bila v prisotnosti drugih ljudi zmožna vase spraviti niti grižljaja …
Ponosna na še eno od njenih malih zmag, ki jih zadnje čase vztrajno niza v svoje novo življenje – mimogrede, v kratkem se bo odselila od očeta, zanj pa je že priskrbela dnevno negovalko –, sem ji seveda pritrdila. Tisti ocvrti krompirček, ki ga je potem v zanosu delila z mano, je obema teknil kot že dolgo ne!
* Imena klientov in nekatere njihove osnovne karakteristike so spremenjene zaradi varovanja njihove identitete, zgodbe pa so povsem resnične.
Objavljeno v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
