Kruta usoda. Usoda Mariji, ki je ravno dopolnila sedmo desetletje življenja, ni bila ravno naklonjena. Ko je tretjič zbolela za rakom, so ji povedali, da tumorja ne morejo odstraniti, saj se je razraščal ob in na spletu žil. Ko je že kazalo, da bo morda kemoterapija le učinkovala, je sredi noči, ko je šla na stranišče, padla in si zlomila kolk. Po operaciji je šla v toplice, a se ni več postavila na noge, čeprav je imela res trdno voljo. Hotela je živeti in znova objeti sina. Žal tega ni dočakala.
Nekaj časa se ji nihče sploh ni upal povedati, da je njen edinec v komi, ko pa se je sin zbudil iz kome in mu je šlo res hitro na bolje, so zdravniki njegovim svojcem odsvetovali, da mu povedo, da mu je umrla mama. Menili so, da bi mu žalostna novica lahko poslabšala zdravstveno stanje.
Skrbni mož
Žal Marija ni znova shodila. Zdravje ji je hitro pešalo, pa še bala se je, da bi kljub hodulji padla in si znova kaj zlomila. Dobivala je tudi dodaten kisik in pri vsakdanji negi je iz dneva v dan trpela hude bolečine. Ko je bila v zdravilišču, si je mož zanjo izposodil toaletni stol in električno posteljo ter vse stanovanje temeljito počistil. Nato ji je ves čas kuhal le njene najljubše jedi. A ni imela apetita.
Naj povem, da tako čutečega in skrbnega moža težko najdeš. Sprva je vse delal sam, ker sta oba mislila, da bo zmogel. Poleg tega so mu pomagali vsi prijatelji, vsak po svoje. Ne sicer pri negi, a so jima na dom nosili enolončnice, da mu ni bilo treba kuhati, šli so namesto njega v trgovino, lekarno …Toda večina dela je vseeno ostala na njegovih ramenih, in tako je prišel čas, ko ga je začel boleti želodec, roke so se mu tresle in bil je na robu moči. Oba z ženo, ki je bila tedaj še pri zavesti, sta se odločila, da je čas, da zaprosita za pomoč na domu, vsaj pri jutranji in večerni negi. Ker nista imela računalnika in tudi pametnega telefona ne, sem jima priskočila na pomoč.
Pomoč, kje si?
Najprej sem poklicala na Onkološki inštitut Ljubljana, paliativno oskrbo odraslih bolnikov z rakom, na številko 080 29 00, ki naj bi bila ob delavnikih odprta med 8. in 15. uro. Ker se nihče ni oglasil, sem jim napisala elektronsko pismo na info@onko-i.si in jih prosila, da pomagajo Mariji in ji predpišejo protibolečinsko terapijo, da ne bo trpela. Na moje e-pismo so hitro odgovorili in zapisali, da tega ne morejo storiti, ker ni njihova pacientka.
To me je zelo začudilo, saj je bila tam vsaj trikrat operirana in je tudi redno k njim hodila na vse preglede. No, četudi ne bi bila »njihova«, bi mi lahko vsaj svetovali, kam in kako čim hitreje do učinkovite protibolečinske terapije.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.
