Pika se je pred petindvajsetimi leti že rahlo poslavljala od manekenstva, ki ga je skusila v najboljših letih slovenske oziroma takrat jugoslovanske mode. »Po modni brvi sem hodila v časih, ko je imela moda pomembno mesto v Sloveniji. Dekleta smo takrat imela malo več sreče, ker so bile modne revije pogoste, v Stari Ljubljani je bilo ogromno butikov in njihove lastnice so oblačila, ki so jih prodajale, želele promovirati na modnih revijah. Te so se dogajale po vsej Sloveniji, in to vsak teden. Šle smo tudi na turnejo po celotni bivši skupni državi. Na vse to imam zelo lepe spomine,« pripoveduje Pika, zdaj modna oblikovalka (predvsem moških oblek), ki jo je na nekaj modnih revijah občudovala tudi hčerka Prisha. Ta se spominja, da je ob tem neizmerno uživala in z občudovanjem spremljala paradiranje visokih lepotic po modni brvi. Prepričana je, da se je že rodila z modo v krvi – najbrž res, saj je prve modne revije »opravila« že v maminem trebuhu. In ko so jo kot najstnico modni agenti odkrili v lokalni trgovini, ni prav nič pomišljala.
Nikoli se ne prepirata
Čeprav smo bili v njuni družbi zgolj kratek čas, smo začutili njun posebni odnos. Nikoli se ne prepirata, sta potrdili. »Vedno sem mislila, da je tako zato, ker me je mama imela, ko je bila zelo mlada, ampak zdaj ne menim več enako. Vidim, da je še vedno mladostna in bo taka tudi ostala. Z mami sem se vedno lahko o vsem dogovorila. Da, vedno sva imeli zelo lep odnos,« začne Prisha, Pika pa jo pohvali, da je bila vedno zelo pridna, krasna punca. »Je otrok ljubezni in tako zelo sem jo takoj imela za svojo, da se ne da opisati. Nisem pa človek, ki bi se zaradi tega, ker sem mama, postavljala na prvo mesto, nad otrokom, češ da imam vse prav. Prisha je morala precej tudi sama izkusiti, imela je veliko svobode, vedno pa sem ji stala ob strani – in sem še vedno tukaj zanjo.«
Pustiti svobodo otroku, da poleti in si pri tem neizogibno kdaj tudi zlomi krila, je za marsikaterega starša izjemno težko, nekateri tega najbrž niti ne zmorejo – mar je ni bilo strah za hčerko? Posebej tam, v belem svetu, ko je pri komaj pri 16 letih šla za dva meseca v Pariz? »Ne, nikoli nisem razmišljala o strahu ali o tem, da bi se ji lahko zgodilo karkoli slabega. Vedno sem verjela vanjo in ji zaupala.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.
