Zaposlitveni centri so namenjeni zaposlovanju invalidov na zaščitenih delovnih mestih in morajo izpolnjevati vrsto pogojev, ki jih predpisuje ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Invalidom mora center zagotavljati stalno delo in vse pravice iz sklenjenega delovnega razmerja. Naše sogovornice so bile z delom v Avantusu sprva zadovoljne: delali so različne stvari – od lepljenja, šivanja, čiščenja, likanja nogavic, izdelovanja hotelov za žuželke ... Pet let po ustanovitvi Avantusa, kjer se je število zaposlenih gibalo med 12 in 34, pa se je začelo zapletati – najprej z regresom, ta je bil izplačan šele konec leta ali pa so ga dobili le nekateri. Lani regresa ni dobil nihče, čeprav je bil prikazan na njihovih poročilih za dohodnino.
Kdor bolj gnjavi, ta dobi
Kako krvavo ob minimalni plači potrebujejo vsak dodaten cent, izpričuje vsaka izmed njih. »Decembra sem ga prosila za izplačilo regresa, ker sem bila v bolniškem staležu in je bila plača res nizka. Direktor mi je lahko nakazal le 300 evrov, a sem bila zadovoljna. Ko sem aprila potrebovala denar za servis in registracijo avta, sem ponovila prošnjo, a sem bila neuspešna,« pripoveduje Marjana Balažic. Erika je potrebovala denar za zdravljenje, Simona za selitev. Medtem ko je slednji le uspelo izprositi dvakrat po dvesto evrov, je Erika ostala neuslišana. »Dejala sem mu, da mi je hudo neprijetno, da moram za svoj denar tolikokrat prositi – ampak res ga nujno potrebujem.«
Simoni je dolžan še 800 evrov, Marjani skoraj 2.000, Aniti manjkajo trije regresi, vsem manjkajo sorazmerni deleži za letos. Verjetno tega denarja nikoli ne bomo videle, zavzdihnejo.
Je to zakonito?
Ampak regres so imele vse prikazan na dohodninskih listah! Kako je to mogoče? »Dejal je, da regres mora biti prikazan, nas pa to nič ne stane, ker zanj tako ni davka. Češ da ne bomo oškodovane. Še za plačilne liste smo ga morale vedno znova prositi. Nekatere imajo vse, druge ne.«
Bile so pogumne, da so ga prosile, spraševale, a preveč si vseeno niso upale drezati vanj. Hvaležne so bile, da imajo delo, večino pestijo hude zdravstvene težave, za njimi so že leta bitk na trgu dela. Bomo že nekako, vsaj plača je, tiho bom in delala, so si prigovarjale vsaka zase.
Tako so bile tiho, tudi ko se je bilo treba na vrat na nos seliti iz prostorov – zaradi neplačevanja najemnine, kot so izvedele pozneje. Čeprav zaradi zdravstvenih omejitev ne bi smele dvigovati težkih škatel in drugih predmetov, niso imele izbire – so pač selile, ker je bilo treba. »Na drugi lokaciji smo bili vsi v enem prostoru, brez oken, mi pa v njem likali, si predstavljate vročino?!«
Za Eriko tam ni bilo prostora, zato si je v že tako majhnem stanovanju uredila še delovni kotiček in delala od doma. Pa ne samo to – pridružili sta se ji še dve sodelavki! »Pozneje sem izvedela, da tako niti ne bi smela delati, če že, pa bi morala podpisati novo pogodbo in dobiti v resnici plačano najemnino. Saj sem ga pozvala, da bi vse to uredila na papirju, pa tega nikoli ni storil,« pripoveduje Erika Mihelič.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.
