Iskanje primernih plesnih partnerjev širom sveta, največkrat naši pogledujejo proti vzhodnim državam, je že leta ustaljeno. Akim je na poskusni trening v Slovenijo pred osmimi leti pripotoval iz Ukrajine, trenerjem je bil všeč, ujela sta se tudi z Mašo, pa je bilo zapečateno. Na rodno grudo se je vrnil le po svoje stvari, pripotoval nazaj in čez nekaj dni sta že plesala na državnem prvenstvu.
Njun odnos je zorel in po osmih letih je vez med njima res trdna. »Nisva fant in dekle, na parketu pa je tako videti, saj morava ustvariti in vzbuditi takšne občutke v gledalcih. Moraš biti prepričljiv,« pove Maša in pritrdi, da morajo biti plesalci obenem športniki in igralci.
Ples me rešuje
S plesnimi treningi je 25-letna Ljubljančanka začela pri desetih letih, kar se ji je takrat zdelo pozno, saj so njeni vrstniki že osvajali medalje. Tako se je vedno počutila, kot da zaostaja za njimi. »Ampak danes vidim, da je bil to velik plus, saj sem lahko imela še 'normalno' otroštvo. To mi pomaga, da še vedno vztrajam v plesu.«
Akim je začel plesati s petimi leti. »A sem imel vseeno običajno otroštvo. Potem ko sem z 18 leti prišel v Slovenijo, pa se je začelo zares! Naj povem, da Slovenije prej sploh nisem poznal niti zanjo še nisem slišal. Ko sem prispel, sem se v to državo takoj zaljubil. Imam jo rad, ker je tako majhna in mirna, pa z veliko narave.«
Akim je vesel, navihan, vedno pripravljen na šalo, to se hitro vidi in v hipu dvigne vzdušje. Ples ga je rešil, saj so njegovi vrstniki iz Ukrajine na bojiščih in tudi on bi lahko bil med njimi. Pove, da se je starostna meja za vpoklic z 28 znižala na 25 let. Je pa v prvih bojnih vrstah že dve leti njegov oče, s katerim se vsak dan slišita po telefonu. »Grozno je, da sem se na to že navadil. Kako bi drugače?!«
Težko je ne misliti na drage ljudi v hudih razmerah, a za vrhunske nastope na plesnem parketu mora imeti jasne misli in biti stoodstotno osredotočen. »Kot profesionalni športnik moram oddelati svojo nalogo, se čisto izklopiti in imeti samo en cilj: ples. To je tako lepa dejavnost, že ko samo začneš plesati, je kot terapija. Pozabiš na vse okoli sebe. Med tekmo, na primer, ne razmišljamo, kot bi si morda kdo mislil, o korakih, koreografiji, saj toliko treniramo, da imamo že vse v svojem telesu. Razmišljamo o nastopu, zgodbi ... Če bi me zbudili ob polnoči, bi v hipu znal odplesati, tako natrenirani smo.«
Prvi trening začneta ob desetih zjutraj – v njunem drugem domu, v dvorani Plesnega centra Feniks, sledijo individualne ure s trenerji: posebej z Vedranom Ćelićem (odgovoren za latinskoameriške plese), posebej z Blažem Pocajtom (za standardne plese) ali z Natašo Ambrož, ki skrbi za njuno tehnično dovršenost. Ukvarjajo se z niansami, na katere navaden smrtnik ne pomisli: s karakterjem posameznega plesa, energijo, dinamiko. Po individualni uri imata še samostojni trening, sledi kosilo in nato, kot pravita, delata. Kar pomeni, da učita druge pare, zvečer pa se potita še na skupinskem treningu. Njun dan je enako ples.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
