Pisal se je 17. november leta 2007, ko je ljubljanske ulice preplavila povodenj in za nekaj ur povsem ohromila prestolnico; ne, ni šlo za to, da bi krotka Ljubljanica nenapovedano nabreknila, ker bi se odločila pomesti smeti z mestnih pločnikov, temveč so napovedano vstali združeni slovenski sindikati, da bi iz države odplaknili neoliberalni pohlep. In kdor je tistega dne opazoval največje demonstracije v zgodovini samostojne Slovenije, je moral pogledati z rdečim – okoli 70.000 proletark in proletarcev je bilo povečini odetih v škrlatne pelerine, na glavah pa so nosili škrlatne kape, ko so ob oglušujočem žvižganju in skandiranju korakali po Dunajski cesti do Kongresnega trga s transparenti v rokah.
Še pomnite, tovariši?
Dobrih deset mesecev prej je Slovenija tudi uradno prevzela evro in s tem zaključila prehod v EU, v imenu katerega so si delavci in delavke po vsej državi zategovali pas, da so solidarno krotili dvige plač in s tem zadrževali inflacijo na ravni, ki jo je Bruselj predpisal kot pogoj za prevzem skupne evropske valute. A tudi ko je bil evro končno tukaj, so država in lastniki podjetij še vedno vsiljevali narodu prisilno plačno dieto, zato so sindikalne centrale z največjo, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), na čelu izkopale bojno sekiro in zbobnale skupaj delovna plemena rdečega ljudstva. To je bil čas, ko je bila družbena moč sindikatov v Sloveniji na vrhuncu. Tedaj so lahko pod svojimi prapori za boj za delavske pravice v vsakem trenutku kot za šalo zbrali nekaj deset tisoč ljudi in nagnali strah v kosti tako menedžerjem kot politikom. In to so počeli redno.
Le dve leti prej, pozimi 2005, so združeni sindikati na demonstracije proti razvpiti enotni davčni stopnji (ki jo je tedanjemu premierju Janezu Janši predlagal minister za razvoj Jože P. Damijan) v snegu in mrazu priklicali okoli 40.000 duš. Te so tedanjo vlado zgolj s svojo pojavo odvrnile od načrtov, pri tem pa mimogrede z ragljami in frajtonaricami nepovratno travmatizirale nekaj tisoč ljubljanskih golobov. Tisti čas je pač v dobršni meri še veljalo, da je članstvo v sindikatu poleg ukanja s Triglava in kroničnega avtorasizma med temeljnimi pritiklinami klenega slovenstva; biti Slovenec je pomenilo (še pomeni?) pripadati delovnemu ljudstvu, ki je navkljub negodovanju pripravljeno na mnoge žrtve, kadar se mu naložijo pretežka bremena, pa je vendarle zmožno množično vstati za staro pravdo – kaj je lahko bolj v tem stilu kot garanje v fabriki in občasno povzdigovanje glasu s sindikati, oboje v imenu skupnega boja za boljšo prihodnost?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
