»Vdih … izdih … Vdihni – iztegni kolena; pokrči, naredi Keglove vaje – izdihni!« Ubogljivo sledim navodilom, stegujem mogočna bedresa, počepam in kakor miniaturna kozmična črna luknja, ki se je nenadoma razprla na ploščadi zraven mariborskega stadiona Ljudski vrt, vlečem vase lastno zadnjico. Na obeh straneh okoli mene se razteza krog teles, ki marljivo krilijo z rokami, krčijo noge, obračajo glave, tapkajo in se raztezajo; kakšnih trideset nas je in rad bi si jih vse ogledal in vtisnil v spomin, toda preveč zaposlen sem z izvajanjem vaj, ki jih ne poznam. Telovadim in pri tem pozorno opazujem in čutim svoje srednjeletno telo, predvsem kolena, križ in kolke, te najbolj neizprosne med vsemi pričevalci moje krhkosti – vsega dvanajst ur prej sem jih mlel in tolkel s košarko, pri kateri se ateki iz vrtca dobimo vsak teden. Sedaj so kosi in ščinkavci že oddelali prvo pevsko izmeno, meni pa v želodcu klokoče na hitro pogoltnjen zajtrk – ura je osem zjutraj, torej ravno pravi čas za začetek šole. In to je moja prva ura v mariborski podružnici Šoli zdravja, v skupini Koroška vrata (oziroma Vitke ritke, ko si pravijo), v kateri se živahne, dobrovoljne in vitalne učenke (in en učenec), vse v starosti od nekje šestdeset pa vse do enaindevetdesetega leta, vsako jutro znova učijo ceniti svoja telesa. In svoja leta.
Kaj bi počel, če ne bi bil tukaj? Kaj pa vem, kolikor se poznam, bi po zajtrku mogoče celo opravil kratko meditacijo, toliko da bi razkadil sanjsko kopreno in ugnezdil zavest v telesu, telo pa v času in prostoru; potem pa bi že neusmiljeno napadel mobilnik in na silo brskal po spletu, nakar bi se počasi spravil na delo in nekje do tretje ure, ko pride potomstvo iz vrtca, tolkel po tipkovnici, vmes bi pojedel hitro kosilo; prvič bi začutil sonce na čelu, ko bi s familijo šel v mestni park, prvi medčloveški stik izven družinskega kroga bi doživel šele nekje okoli pol pete popoldne. Tako pa sem obdan z ljudmi, od katerih kar puhti življenjska energija, leta gor ali dol. Nenadoma se zavem, kako zelo starikavo je moje življenje in kako dolgočasen je moj vsakdan. Tako lahko živi samo človek, za katerega so neke reči še vedno samoumevne – na primer zdravje. Ali pa življenje. Za ženske (in moškega), ki se jim ta dan pridružim pri vadbi, te reči še zdaleč niso samoumevne. Nasprotno, po vseh svojih preizkušnjah, izgubah, tegobah in operacijah jih doživljajo kot najdragocenejše med vsemi darovi – kar tudi so.
Treba je imeti disciplino
»Vdih, izdih … Vdih, izdih,« nas usmerja vaditeljica Nada Naberšnik, ki je pri svojih 75 letih gibka kot štrumpantl. Kolikor lahko zaznam, tudi preostale vitke ritke izvajajo vaje s presenetljivo energičnostjo, da jih je kar veselje pogledati in se mi milo stori; pomislim na svojo omo – in večna luč naj ji sveti –, ki že s tremi križi manj, kot jih imajo naložene najstarejše med njimi, ni zmogla niti polovičnega predklona ali poskoka čez listek najtanjšega papirja. Nič čudnega, da so gospe (in gospod) v takšni formi: takole po 45 minut telovadijo prav vsak delovni dan, pa naj z neba padajo žabe in naj veter izruva bližnjo Kalvarijo. Dež ali sonce, vsako jutro se dobijo na svoji ploščadi in le v najhujši zimi se prestavijo v telovadnico. »Treba je imeti disciplino,« mi pozneje reče 85-letna Silva, »da vstaneš iz postelje, ko bi še poležavala, in greš na zrak, med ljudi ter narediš nekaj za telo, možgane in za dušo.« Sama hodi v skupino že polnih 12 let, vanjo jo je pripeljala prijateljica Majda, ki jih šteje 91. Enaindevetdeset, pa ti poskakuje, izvaja skip in vrti boke bolje kot pivsko najbolj radikalizirani med mojimi vrstniki, ki se že pripravljajo, da bodo zapičili belo zastavo v popek sredi griča, ki mu pravijo trebuh.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
