Veliko sem raziskovala, do konca sveta in nazaj sem se priguglala, in tole je najboljši odgovor na vprašanje, zakaj je pomembno praznovati mednarodni dan žena: ker še vedno obstajajo vrata, ki jih je treba odpreti tudi za ženske.
Praznik ima vsako leto drugo temo, letošnja je »navdihnite vključevanje« (#inspireInclusion), ki poudarja ustvarjanje sveta, v katerem je vsakdo, ne glede na spol, sprejet, spoštovan in cenjen. In kot vsak praznik, ki da kaj nase, ima tudi dan žena svojo barvo. Pravzaprav tri, vijoličasto, zeleno in belo. Vijoličasta pomeni dostojanstvo in pravičnost, zelena simbolizira upanje, bela čistost. To zadnje je malce sporno, je pri ženski res pomembna njena čistost? Ali se boste torej v petek odele v vijoličasto, zeleno ali zelenovijoličasto, je stvar osebne odločitve, in pravzaprav ni zelo pomembno, pomembno pa je tole: osmega marca ne gre razumeti kot dan nageljčka za mamico in učiteljico, mednarodni dan žena je klic k ukrepanju, poziv k akciji, šele potem proslavljanje dosežkov, ko si vzamemo hipec in dvignemo čaše. Potem se borimo naprej.
Deset razlogov (plus štirje), zakaj ne bomo odnehale.
· Pravica do razpolaganja s svojim telesom je bila (ne brez hude bitke) zapisana v slovensko ustavo, pa vendar jo je treba vedno znova braniti pred tistimi, ki bi žensko najraje videli za štedilnikom, bosonogo in nosečo. Spet in spet je treba žensko dostojanstvo braniti pred ljudmi, kot je možakar, ki je hotel v parlamentu ženskam pregledovati mednožje. Zdaj ni več v parlamentu, ampak po tem, ko je prišel iz zapora (kjer je bil zaradi kriminala, ne zaradi pregledovanja mednožij), se poskuša znova prikomolčiti na poslanski sedež. In reproduktivne pravice je treba vsako leto braniti pred tistimi, ki molijo pred Ginekološko kliniko (ja, tudi to je oblika nasilja), pa pred ženskami, ki zasajajo zastavice na Kongresnem trgu (in ne pred onimi, ki jih izpulijo). V drugih državah je še huje. Poljakinje si bodo morale pravico do splava ponovno priboriti. Na Hrvaškem pravico na papirju imajo, a v praksi hodijo ženske splavljat v tujino, tudi k nam, ker se domači ginekologi sklicujejo na ugovor vesti. Mimogrede, je že kdo vprašal, ali slovenski zdravniki med stavko opravljajo splave?
· Vsaka tretja ženska v življenju izkusi fizično ali spolno nasilje. Kazni za storilce so pogosto simbolične ali pa jih sploh ni. V Sloveniji so kazni za femicid kar visoke, kazni za posilstvo ali spolni napad pa so čisto na spodnjem robu kaznovalnega spektra.
· Ne toliko slovenski, vsekakor pa svetovni problem: 28 deklic je vsako minuto – ne prezrite tega, vsa-ko mi-nu-to! – prisiljenih v poroko. Na svetu je 250 milijonov žensk, ki so jih poročili pred njihovim 15. rojstnim dnevom. Zato ker njihovi očetje verjamejo, da ni vredno vlagati denarja v njihovo izobrazbo, ker imajo zanje vrednost samo kot brezpravne gospodinje in inkubatorji na dveh nogah.
· Plačna vrzel bo še dolgo z nami – pri sedanjem tempu bo trajalo več kot stoletje, preden izgine. Svetovni ekonomski forum prerokuje, da nihče od nas ne bo doživel popolne izenačenosti spolov. V Sloveniji se stvari premikajo malo hitreje, a še vedno prepočasi.
· Na svetu je (še vedno!) 72 držav, v katerih ženskam ne dovolijo odpreti bančnega računa. Kar je pomembno, ker je finančna neodvisnost eden od temeljnih stebrov neodvisnosti človeka. In celo tam, kjer teh omejitev ni, obstajajo področja, kjer ima lasten bančni račun le 65 odstotkov žensk in 72 odstotkov moških.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
