Dr. Svetlana Slapšak, znanstvenica in književnica
Edino upanje so Rusi
»Proti vojni sem vedno in ves čas. Ukrajinska vojna je videti kot pozicijska vojna in bo trajala, vojna v Gazi pa je genocid in nič drugega. Putin res omenja pogajanja, ampak najbrž ne misli resno, ker z drugimi izjavami govori nekaj povsem drugega: da se pod nadzor vzame velik del evropskega teritorija, da bi pariral Natu. Tukaj bi lahko ogromno vlogo igrali ruski mirovniki, ki jih je veliko, ampak jih je strah. Vse, kar se lahko zgodi, se mora zgoditi znotraj Rusije, drugo ne bo posebej koristno. Opraviti imamo s človekom, ki je očitno moten, ima ogromno moč in je brez moralnih zadržkov, kar se vidi v pobojih ljudi, ki mislijo drugače kot on. V takšni razmerah je res edino upanje v Rusih. Diplomacija se je doslej izkazala za slabo, ne dovolj inovativno in brez domišljije. Spomnimo se, ko je šel Macron prvič na pogovor k Putinu in se je poskušal z njim pogovoriti. Iz pogovora, ki so ga prenašali tuji mediji, je bilo razvidno, da Putina niso razumeli ne Macron niti drugi – govoril je o pravljicah, nekakšnih ambicijah Rusije, o njeni ogroženosti – serija imaginarnih, neodgovornih izjav, po čemer je bilo popolnoma jasno, s kakšnim človekom se mora ukvarjati svetovna diplomacija.
Zdaj, ko je Macron dal izjavo o napotitvi vojakov, ki je seveda nerazumna in nesmiselna, moramo to razumeti tudi v tem kontekstu: on je edini, ki je sedel s Putinom za isto mizo in poslušal njegove nebuloze. Priznam, da je ta vojna popolnoma brez upanja. Edino upanje so Rusi sami.
Mirovništva v državi, ki je napadena, ne moremo pričakovati, so se pa na začetku oglašali nekateri ukrajinski mirovniki, a so popolnoma utišani, verjetno tudi sankcionirani. Kot vem po pričevanjih ljudi, ki so bili tam, si mnogi v Ukrajini želijo konec vojne predvsem zato, da bi zamenjali vlado. Zelenski nima druge možnosti kot vojno retoriko, saj bi rad odšel v večnost kot heroj, to moramo razumeti. Noče sprejeti dogovarjanja za mizo, in dokler prihaja v Ukrajino orožje, obstaja tudi njegovo upanje. Da, tudi to, da vztrajaš samo pri svojem in ne poskusiš ničesar drugega, je oblika norosti. In to je zelo nevarno.
Pred prvo svetovno vojno je bilo pacifistično gibanje izredno močno in ta vojna je bila zadnja, ki ni imela nobenega smisla, nobene koristi, nobena prevlada se ni zgodila. Pred drugo svetovno vojno pacifizma skorajda ni bilo. Zakaj? Ker je bilo jasno, da z nacizmom ne bo druge rešitve. Mnogi v Evropi zdaj prenašajo ta zgodovinski spomin in se jim zdi, da s Putinom ni druge rešitve. Treba je računati s to omejenostjo človeškega premišljanja o zgodovini. Manjka inovativnosti, ideje, da je vsaka vojna nedovoljena. Če bi bila to prevladujoča miselnost v Evropi, bi ravnali povsem drugače.
Sprašujem se, koliko Evropa vlaga v delo z »drugimi« Rusi, saj je v Evropi ogromno ruskih emigrantov. Poglejte v Srbijo, kjer imajo Rusi in Ukrajinci skupni klub – sodelujejo in si pomagajo. Če pomislite, da nekateri ocenjujejo, da je samo v Beogradu preko 100.000 Rusov, vam postane jasno, kakšen je potencial teh ljudi! Akcija med Rusi bi bila ključna, ampak take inovativnosti Evropa očitno ni sposobna. Tako da smo obstali na deklarativnih izjavah o pomoči v orožju Ukrajini. Pametnejših načinov, ki jih je zgodovina polna, očitno ni sposobna uresničiti. V Evropi tudi manjka množično gibanje za mir, prav tako pogrešam več ženskega aktivizma – zdaj je zadnji trenutek, da se ženske dvignejo.
Neverjetno je, da nismo sposobni ustaviti groze v Gazi. Sramota brez primere je, da je dala Amerika veto na odličen alžirski predlog v Varnostnem svetu Združenih narodov. Sem pa zelo zadovoljna s slovenskim odzivom na to in z izjavo slovenske vlade, da na ukrajinsko fronto ne bo pošiljala Slovenske vojske. Slovenija bi morala biti vzor pacifistične države. Naša politika bi morala še odločneje delati predvsem za preprečitev genocida v Gazi in da se postavi kot mirovniška država – to je naš karakter, kaj drugega sploh lahko naredimo?! Absolutno pa povsod manjka en element – pamet!«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
